Arhiv za mesec Februar, 2016

27.02.2016

IMPROmptuj

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Včerajšnji IMPROmptuj v Kolnkišti, je odlično uspel. Lepa udeležba, muziciranje in povezovanje. Hvala vsem, še posebej organizatorjem, upam da bomo nadaljevali kmalu. Udeležba takšnih skupnih dogodkov, ki si jih skupaj ustvarimo, je največ vredna in vredna pohvale.

  • Share/Bookmark
25.02.2016

Ljubezen v domačem mestu

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Že dolgo vem,
kako noro močna je ljubezen,
zato mu je nisem vzel,
čeprav njene oči,
bi dale mi moči,
popeljale mojo glasbo
v veliko mesto,
čez kolodvor na cesto,
a če bi mu jo vzel,
naredil bi luknje v cesto,
da niti en poslušalec sam,
se ne bi mogel pripeljati,
na srčne zvoke mesto
in glej zdaj okrog mene,
se odpira domače mesto,
ma saj tukaj je najlepše,
kakor da postaja glavno srca mesto.

  • Share/Bookmark
25.02.2016

Zlati prah

Zapisano pod Film, Glasba avtor: samokodela

https://m.youtube.com/watch?v=VYkTFM0×7RE

in vsi so se najedli letenja ptic.

Sem razmišljal zdaj na poti, ob opazovanju ptic, da je malo bukslnasta zgodba, ampak je težko ptico razdelit na tri enake dele, pa raje vidim ptico, da leti in pristane ob meni.

  • Share/Bookmark
23.02.2016

Nova skladba: Toplina pomladne ljubezni

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nova skladba! Zelo lepa doživetost je nastala!

YouTube slika preogleda

1. kitica:

Naj mi kdo pojasni,
kaj se dogaja mi,
čutim toliko topline,
med tem ko me mrazi.
Še zmeraj žalost,
kot dekle se me dotika,
a vse bolj se mi zdi,
da imajo ljudje toliko ljubezni,
dobrote, prijaznosti.

Refren:

Toliko ljubezni,
v svetlobi okrog nas gori
in pesem za vse tiste,
ki še niso imeli prav nič lepega,
prav za vse doni,
nas pelje v lepše dni,
kjer tistih na robu ni,
ki se jim ko jih spet sprejmemo,
duša kot duh pomladnih rožic,
povsem pomiri.

2. kitica:

Kako pisati o sebi,
če zunaj tisoče zgodb živi
in zdi se da vse so tako lepe,
zakaj se nam torej dogodi,
da smo preganjani,
da je glasba v vseh nas zatrta
in v vsakem kdaj ljubezen,
v norost se spremeni
in ko se glasba iz nas rodi,
se znajdemo v harmoniji,
za katero ne vemo povsem,
koliko je tu zmeraj bila
in koliko smo jo mi povzročili.

  • Share/Bookmark
23.02.2016

Besedilo za novo skladbo

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Končno besedilo za novo skladbo Toplina pomladne ljubezni!

1. kitica:

Naj mi kdo pojasni,
kaj se dogaja mi,
čutim toliko topline,
med tem ko me mraz.
Še zmeraj žalost,
kot dekle se me dotika,
a vse bolj se mi zdi,
da imajo ljudje toliko ljubezni,
dobrote, prijaznosti.

Refren:

Toliko ljubezni,
v svetlobi okrog nas gori
in pesem za vse tiste,
ki še niso imeli prav nič lepega,
prav za vse doni,
nas pelje v lepše dni,
kjer tistih na robu ni,
ki se jim ko jih spet sprejmemo,
duša kot duh pomladnih rožic,
povsem pomiri.

2. kitica:

Kako pisati o sebi,
če zunaj tisoče zgodb živi
in zdi se da vse so tako lepe,
zakaj se nam torej dogodi,
da smo preganjani,
da je glasba v vseh nas zatrta
in vsakem kdaj ljubezen,
v norost se spremeni
in ko se glasba iz nas rodi,
se znajdemo v harmoniji,
za katero ne vemo povsem,
koliko je tu zmeraj bila
in koliko smo jo mi povzročili.

  • Share/Bookmark
21.02.2016

Ocena slovenskih fakultet

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Ob učenju, sem zadnje čase še malo raziskoval druge fakse po internetu, da se prepričam o kakovosti, koliko to tako gre! Malo sem se razgledal po zahtevnosti, predvsem preko količine literature in tudi glede zaposljivosti. Osebno sem vsekakor družboslovec in upam da se tukaj ob vsem še čim bolje znajdem, če kaj drugo ne bo dovolj šlo. Glede družboslovja, sem pogledal primerjalno književnost, kjer pri marsikaterem predmetu ni veliko literature, marsikje je tudi leposlovna seveda, včasih so tudi kot vir zapiski iz predavanj ali pa je le označeno, od katere do katere snovi je treba predelati, nekaj knjig pa je zelo obsežnih. Pogosto ljudje s tako diplomo, delajo z literaturo, kar je pogosto zelo teoretično in precej neuporabno za pisanje dobrih knjig, kolikor se to da definirati, kar zdaj ne bom spet počel in to počnejo tudi drugi. Glede splošne družbene koristnosti tega faksa, je torej vprašljivo, koliko pripeva k nadaljnemu napredku literature in ocenjevanju le te in ker ga tudi ne ocenjujejo, kolikor sem sledil raznim razpravam, kot posebej dober faks(kot nasploh družboslovne fakse, vsekakor slabše kot umetniške, kjer spet največ dajo vrhunski umetniki kot profesorji in individualno delo, sicer pa je kot povsod), je tudi vprašanje, koliko doprinese k nastanku čim več kvalitetnih kritikov in piscev, ter filozofov. Koliko pa jih pristane v javni upravi ali kar nekje, kjer se znajdejo ali pa so zgolj pasivna navlaka družbi v tovrstnih službicah, če se smem tako izraziti. Glede naravoslovja, pa sem pregledal medicino, kjer gre seveda za natančno poznavanje telesa, bolezni, preučevanje bolezni, zdravljenje na mnoge načine in odnos do pacienta, kar prinese ogromno področij, ki jih vglavnem dobro naučijo, a premalo praktično, kot na vseh fakultetah, je pa dobro,da je ob vsej literaturi(noter je sicer tudi veliko slik), le kakšnih sedem izpitov na leto, drugo polovico petega in šesti letnik predvsem praksa in da si na forumih zelo pomagajo z izpiski vseh vrst, kar pa gotovo ni vedno dovolj in vsi tudi ne želijo tega deliti z drugimi. Veliko je učenja na pamet žal, od česar se potem marsikaj pozabi. Čim več prakse in sodobne tehnologije, gotovo popestri zadevo, da je dolgoročnega znanja vendarle čim več. Dela je tukaj vendarle, za marsikoga precej več kot drugod in ne smemo si dovoliti kakršnegakoli razvrednotenja. Dodelati pa bi morali predvsem prakso in specializacijo, kjer so mladi zdravniki še premalo podprti in od starejših generacij ne dobijo toliko znanja, kot bi morali, je pa tudi odvisno od angažiranosti posameznika in odnosa. Gotovo je precej neznanih primerov, ki delujejo kot zdravniki vso življenje, na precej nizkem nivoju in to gre pripisati tudi izobraževalnemu sistemu. Podobno je na drugih naravoslovnih faksih, problem praktične angažiranosti, problem dela na delovnem mestu pod študijskimi sposobnostmi in problem dolgočasnega in ponavljajočega dela , ki nima nobene povezave, s kakršnokoli raziskovalno in pustolovsko žilico znanosti, kar družba nujno potrebuje, vse skupaj pa pogosto služi le izdelkom hitre potrošnje. Je pa treba imeti za te fakse dobre matematične sposobnosti in ne kakšne čudne matematične disleksije, a izjemni matematiki in ostali, ki prinesejo novosti, so seveda redki. Najboljše so gotovo fakultete, ki se nenehno razvijajo, največ pa dajo na praktično usposobljenost in uporabnost, ki je dovolj teoretično podprta in široka in omogoča dobro zaposljivost, hkrati pa navdušuje k nadaljnemu usposabljanju in poklicnemu razvoju talentov. Poleg tega velja opozoriti, da tam zunaj vendarle ni džungla zveri in da precej ljudi še zmeraj dobi in obdrži službo(pomembno je tudi najti prave ljudi), a z boljšimi fakultetami pravzaprav ne bi šlo toliko za to, da bi več ljudi dobilo službo, ampak s tem službe postanejo kvalitetnejše, ljudje pa bolj kreativni in srečni in hkrati manj povprečni in bolj zadovoljni v simbiozi s tistimi, s katerimi so najbolj povezani.

  • Share/Bookmark
21.02.2016

Članek Aleksandra Zadela na Siolu

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Današnji članek na portalu Siol pisca Aleksandra Zadela, se mi zdi eden najbolj neumnih, kar sem jih kdaj prebral! Govori o tem, da smo vsi moralno povprečni in da ni nikogar, ki bi prav zares odstopal v moralno etičnem smislu in da je del zorenja vseh ljudi tudi to, da vsi to spoznajo! Za začetek, komu je sploh ta članek namenjen!? Tistim, ki so že povprečni in naj očitno takšni ostanejo!? Ali tistim, ki brez dvoma dejansko so nadpovprečni in naj takšni nehajo biti!? Ponavadi to niso politiki ja, ponavadi so podjetniki in kulturniki. Toda če še ti nehajo bit takšni, kaj bo še sploh ostalo? In družbeno kritični članki, bi naj bili namenjeni napredku. Misliti da ni izjemnih ljudi, je povsem napačno, saj prav tako kot obstaja povprečje, ki je bolj ali manj enako in precej moralno, dejansko obstajajo tudi nadpovprečni. In del zahodne moralno etične filozofske usmeritve, je zmeraj bilo, da mora imeti družba neko trdno moralno jedro, pa ne glede na to, kolikor je to dejansko bolj ali manj uspevalo. Naj bo torej takšen članek komu v vzgled? Morda mladim, ki že tako izgubljajo kompas? Ali morda povprečnim, ki še zmorejo postati boljši ali nadpovprečnim!? Ali morda ljudem, ki so recimo šli skozi duševno bolezen in so celo med tistimi, od katerih ni pričakovati kaj slabega in si močno želijo vključitve v družbo, a jih družba vključuje počasi in precej nezaupljivo, med tem ko tiste, ki vse postavljajo pod vprašaj in uničujejo vrednote, sprejemajo z velikimi naslovnicami! Takšnih trapastih člankov, res ne potrebujemo, naj raje ta boljši napišejo vsak po tri na dan, kot pa da moramo brati takšne bedarije ljudi, ki pač v življenju ljudem, najraje prodajajo povprečje, kar ta gospod kot zaseben psiholog očitno počne, namesto da bi se dovolj izobrazil, da bi znal ločiti nekoga, ki zaradi svoje žalostne psihopatije, sedi na Prešernovem trgu, nekdo drug, pa ima zaradi nekih davnih in občasnih, ter manjših anomalij, ob hkratnih talentih, precejšnje težave z vključevanjem v družbo. Vmes je zelo raznolika razvejanost različnih ljudi, a ne pozabimo, omenjeni članek govori o vseh ljudeh in jim sugerira moralno povprečnost! Mislim da si Slovenija zasluži boljše!

  • Share/Bookmark
21.02.2016

Slovenska popevka

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Nisem gledal oddaje, sem pa pogledal zmagovalno skladbo(in še dve, a ne vseh, zato le o zmagovalni) in Eva Boto je skozi svoj sposoben glas in spevno melodijo, izrazila verze, ki pravzaprav izrazito spadajo med kvalitetne verze slovenske popevke, nič kaj posebej sporočilnega, kaj šele rockerskega, to so tisti mili, otožni zvoki zlatih časov popevke, ‘kdo ve kaj je življenje’, ‘morda nas jutri več ne bo’. Nisem sicer navdušenec nad to glasbo, tudi ne nad Mariem Galuničem, ampak da ne bom preveč kritičen ali celo nesramen, mislim da je Mario ta svoj način vodenja oddaj, zmeraj izvrstno obvladal in ga zdaj morda še malo dodelal, da je manj polikan in bolj izviren, a cele oddaje nisem gledal, le kakšno minuto prenosa in potem še zmagovalno skladbo. Slovensko popevko spremljam bolj skozi sodobne izvajalce, ki so mi blizu, saj gre za izrazito umirjeno in pomirjajočo glasbo, ki jo je sploh ob dobri glasbeni podlagi(celo orkester), včasih zelo fajn poslušat.

  • Share/Bookmark
20.02.2016

Filmska recenzija: Up

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

Animirana zgodba Up, nam podari alegorijo na višje in duhovnega erosa polne cilje, skozi združenost zaljubljencev, ki živita svoje skupne sanje, tako da vse življenje hrepenita po skupnem življenju, kakor sta si ga želela že v otroštvu. Želja postati pustolovca v Južni Ameriki, po vzoru njima ljubega, velikega raziskovalca, ki obožuje leteče Zeppeline in starodavna bitja, se jima uresniči zgolj skozi vsakdanje skupno življenje, ki namesto pustolovščin napolni njun album slik. Dialektika se vzpostavi skozi večno razpetost človeštva, med tistimi, ki živijo vsakdanje in jih je treba spodbujati ob nenehnem vprašanju, koliko to sploh potrebujejo in koliko je razburljivo, pustolovsko, umetniško in hkrati kvalitetno življenje zelo zaželeno in med tistimi ne pogostimi, ki takšni so in če se takšni najdejo še v ljubezni, je to lahko čudovita zveza, polna iskrive kreativnosti, duhovitosti in romantične izpolnjenosti, ob izogibanju dekadenci in ob uspešnem in dovolj zdravem življenju, ki nikomur povsem ne prizanese. Globoka sporočilnost se v zgodbi sicer zgodi šele na koncu, ob transcendentalnem preskoku, ko starček že izgubi ženo, s katero sta živela precej vsakdanje in ko ga želijo mestni uradniki preseliti v dom, spremeni svojo hišo v letečo ladjo in zbeži do slapov, kamor sta v otroštvu z ljubeznijo, postavljala pustolovščine in skupaj sanjala da bosta tam živela. Ob tem spozna prijatelje, ki mu pomagajo, ter pustolovca, ki tam živi in jima je bil v inspiracijo v otroštvu, a v svojem bistvu nikoli ni bil pustolovec, saj se je želel le dokazovati z odkritji in ker je ena od prijateljic poleg dečka in psička, tudi eksotična ptica, jo morajo prijatelji reševati in na koncu ko se rešijo, skupaj kontemplirajo, da je gospod živel srečno življenje in da so se mu otroške sanje uresničile, skozi precej vsakdanje življenje, ker strastno, filozofsko koncipiranega življenja, morda nikoli ni potreboval, a so ljudje in zaljubljeni, ki to močno potrebujejo in opominjajo vse ljudi, za kaj je vendarle najbolj vredno živeti!

  • Share/Bookmark
18.02.2016

Hodi popotnik po Afriki puščavi

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Hodi popotnik po Afriki puščavi,
kmalu naletel na oaz gozdov premnogih,
našel hrane na rastlinju,
v noči mu zvezde svete,
zapustil ples plemena,
starodavni krog harmoničnega ognja,
preden se med sabo,
s plemenom drugim bije.
Poznal le dobro, lepo,
ko sred noči ga piči bolesti kača.
V preganjavih, blodnih krčih videnj,
ki gredo v odrešenje,
spoznal najhujše, kar misli mile prinaša
in ko se vrne k svojemu plemenu
ves razbolel še in nemočen,
gleda še njih rane,
ko raj se v svet topi,
hiti jim svetovati,
kaj vse je ko je preboleval, čutil, mislil,
da rad bi v svet prispeval.
A svet je kar po svoje šel,
pa čeprav kar očitno je bilo,
da v njega je in še bo
marsikaj prispeval,
v njem se trudil je
a vse bolj morda sameval
in ko učil se je uspešno
stvari že znane,
ustvarjal glasbe zvoke tako mile,
tudi z že znanimi zvoki soglasboval,
dekle pogledoval,
vse bolj in bolj ni mogel iz svoje žalosti,
čutil je ,
da kdor v norosti je medlel
in čeprav dobro je prispeval,
bo četudi bo sodeloval,
svetoval in celo glasbo dal,
nekje na robu ostal,
kakor da imajo ljudje v spominu,
strup neodpuščanja
in kakor da brez pomisleka,
na to kačo znova in znova stopajo
in med tem ko gleda vse te ljudi,
ki do konca vključeni
in mnogi zastrupljeni živijo,
strah ga je bilo in še nikoli ni tako močno čutil,
da je družba tako zaprta do njegovega uspeha
in njegove sposobnosti za dogovarjanje k uspehu
morda tako nizke.
Ob vsem kar je prestal,
se včasih rad je nasmejal
in zmeraj je verjel,
da vse se dobro bo izteklo
in če ne bo zmogel drugo,
bo pridigal o svoji izkušnji in muziciral iz globin.
A življenje kar prinaša svoje in kar nekam, nekam gre.
Svetloba!!!

  • Share/Bookmark