18.02.2016

Hodi popotnik po Afriki puščavi

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Hodi popotnik po Afriki puščavi,
kmalu naletel na oaz gozdov premnogih,
našel hrane na rastlinju,
v noči mu zvezde svete,
zapustil ples plemena,
starodavni krog harmoničnega ognja,
preden se med sabo,
s plemenom drugim bije.
Poznal le dobro, lepo,
ko sred noči ga piči bolesti kača.
V preganjavih, blodnih krčih videnj,
ki gredo v odrešenje,
spoznal najhujše, kar misli mile prinaša
in ko se vrne k svojemu plemenu
ves razbolel še in nemočen,
gleda še njih rane,
ko raj se v svet topi,
hiti jim svetovati,
kaj vse je ko je preboleval, čutil, mislil,
da rad bi v svet prispeval.
A svet je kar po svoje šel,
pa čeprav kar očitno je bilo,
da v njega je in še bo
marsikaj prispeval,
v njem se trudil je
a vse bolj morda sameval
in ko učil se je uspešno
stvari že znane,
ustvarjal glasbe zvoke tako mile,
tudi z že znanimi zvoki soglasboval,
dekle pogledoval,
vse bolj in bolj ni mogel iz svoje žalosti,
čutil je ,
da kdor v norosti je medlel
in čeprav dobro je prispeval,
bo četudi bo sodeloval,
svetoval in celo glasbo dal,
nekje na robu ostal,
kakor da imajo ljudje v spominu,
strup neodpuščanja
in kakor da brez pomisleka,
na to kačo znova in znova stopajo
in med tem ko gleda vse te ljudi,
ki do konca vključeni
in mnogi zastrupljeni živijo,
strah ga je bilo in še nikoli ni tako močno čutil,
da je družba tako zaprta do njegovega uspeha
in njegove sposobnosti za dogovarjanje k uspehu
morda tako nizke.
Ob vsem kar je prestal,
se včasih rad je nasmejal
in zmeraj je verjel,
da vse se dobro bo izteklo
in če ne bo zmogel drugo,
bo pridigal o svoji izkušnji in muziciral iz globin.
A življenje kar prinaša svoje in kar nekam, nekam gre.
Svetloba!!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.