24.04.2016

Odstopanje od normale

Objavljeno v Družbena kritika avtor samokodela

Včasih je nenavadno, kako se neka stroka, pravzaprav ukvarja tudi zgolj s tem, kar odstopa in torej ni znotraj normale, a sploh ni nujno negativno. Recimo če kdo nekoga vpraša, koliko podrobnosti se spomni iz nekega dogodka, je možno,da to nekoga moti, ker ima občutek, da ga sprašuješ, kateri ima boljši spomin,ti ali on.Nekdo(mislim povsem hipotetično osebo) ima morda sam precejšnje probleme s tem, kdo je boljši in v bistvu precej pazi na to in potem, ga drugi vpraša omenjeno vprašanje in vprašani dobi občutek, da ima vpraševalec sam probleme s tem,kdo je boljši in da ne pazi in če dodamo še to, da nekateri ljudje, na ljudi ki so malo bolj na robu, že itak gledajo bolj negativno in posplošeno in da imajo še recimo nekoliko različne poglede na svet(napredne ali pa manj), pa se kmalu pojavi kakšen problem. Se pravi nekdo komot odstopa od normale, tako da je boljši, pa ga kdo dojame kot slabšega, ker ne razume, da oseba ki nekaj vpraša, ne razmišlja na tak način, kot je opisano v zgornjem primeru.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

8 komentarjev

  1. samokodela samokodela pravi:

    Skratka recimo, ljudje ponavadi ugotovijo, koliko se spomnijo, skozi nek pogovor, ne pa tako.

    24.04.2016 ob 14:28

  2. samokodela samokodela pravi:

    V bistvu sem poskušal preštet zadnjič število spominov, iz nekega življenjskega obdobja, pa nisem dosti naštel in me prav zanima.

    24.04.2016 ob 14:42

  3. nevenka nevenka pravi:

    Živjo Samo,

    ma tale odstopanja od normale, to je odstopanje od povprečja. Sama v veliko stvareh odstopam, za marsikaj sem preobčutljiva, za marsikaj prenatančna, za marsikaj prezahtevna, za marsikaj premalomarna in celo indiferentna, marsikaj mi gre skrajno na živce, kar drugih sploh ne moti itd. spomin imam pa na nek čuden način tako vražje selektiven, da je to tudi že kar moteče. Včasih bi si celo rada kaj zapomnila, pa če ne sodi v mojo nezavedno kategorijo “pomembno” bom gotovo pozabila. Imam slabo lastnost, strašno si zapomnim, če mi kdo naredi kaj slabega, ne odpustim, čeprav se s tem ne obremenjujem, samo človek izgubi po domače povedano vrednost v mojih očeh in se preseli v kategorijo nevidnih in nepomembnih. In včasih to kdo celo opazi in me prav nič ne briga.
    Za take sem lahko celo vzvišena, ker so zame podn. Takole odstopam od normale, ker se požvižgam na krščansko kvazimoralo in na določene družbene standarde, ki nam jih tudi tupijo v glavo z določenimi pretvezami. Npr.: na splošno modrost. Žal se počutim kot individuum in bi težko rekla, da mi splošna pravila hudo pomagajo, še predvsem zato, ker sem dokaj pogumne narave in se mi ni treba skrivati za njimi in z njimi temeljiti svoje odločitve. Imam svojo glavo hvala točno njej. No vidiš, sploh me ne briga kako se kdo zaradi tega počuti v moji družbi, vedno ima na voljo, da si izbere drugo. Toliko o odstopanjih. Tkolele je s to rečjo. Vsak po svoje. Razen tistih, ki tako kot drugi.
    Fajn se imej, lep dan ti želim.

    24.04.2016 ob 15:54

  4. nevenka nevenka pravi:

    aja glede spominov, najbolj smešno se počutim na obletnicah mature, ko nekateri obujajos pomine na to kaj je kdo rekel…Nekateri so živi arhivski posnetki, sama pa vse prvič slišm, sploh nimam takih spominov na srednjo šolo, popolnoma druge reči sem si zapomnila in le malo tega kaj je kdo rekel…Ljudje smo glede tega res zelo različni, nimamo vsi enake pozornosti za enake reči, ne gre za to, da si ne zapomniš, zapomniš si čisto nekaj drugega…

    24.04.2016 ob 15:59

  5. samokodela samokodela pravi:

    Ja,ampak očitno so ljudje, ki pač odstopajo bolj od tebe in nesramno se je izražati tako nesočutno, če boš preveč tako razmišljala, se morda preveč zamisliš, pa imaš prometno nesrečo in potem te bodo ljudje zafrkavali, da se delaš da ne moreš hodit.

    Ostalo si pač malo opisala svoje življenje, vzvišenost in nesramnost, tudi če ti nekdo ni vredu, pa nikakor ni vredu do soljudi.

    25.04.2016 ob 09:44

  6. samokodela samokodela pravi:

    Sočutje, odpuščanje, pa tudi to, da v nekaterih stvareh, moramo bit podobni drugim, sem vedno močno zagovarjal!

    25.04.2016 ob 11:15

  7. nevenka nevenka pravi:

    Nisem vzišena, pa tudi nesramna ne, sem pa poštena in to ljudje težko prenašajo, tudi ti si se čudno odzval, kar nekam farško. Pisala sem o tem kako se ljudje počutijo, če so negotovi vase, če sebe ne marajo potrem pa projecirajo in se jim kaj zdi vzvišeno, dejstvo je, da sebe čutijo prenizko. O sočutju nisem govorila sploh, pa ti tudi ne, tako da ne vem od kod tebi to modrovanje. Govorila sem o osnovni človekovi pravici do izbire, ki jo imam za zelo temeljno. Od slabega grem stran, eno gnilo jabolko povzorči, da zgnijo vsa jabolka. Nočem biti med njimi.Dejstvo je, da je spomin vezan na celotno preteklost zavedno ali nezavedno. In tega ne more nič spremeniti, razen bolezen v zavednem, ki prepreči dostop do informacij. Informacije pa še vedno so tam, kjer so bile. Niti nisem opisovala svojega življenja, pač pa odnos do določenih kategorij, ker ravno to področje sfiži mnogo ljudi. Normala je nekaj kar sodi pod “srednje slabo”. Človek se v normalnem ne razvije kot individuum in je nesposoben najti sorodne ljudi. To, kar je normalno, ljudi povezuje čisto premalo. Prav pri nas je normalno biti povprečno nesrečen, višek vsega je povprečno zadovoljen.
    Normalno imajo ljudje zelo malo skupnega. Normalno, človeka redko navduši, še manjkrat ga osreči. Moraš pa razumeti, da je normalno statistična kategorija in je vezana na frekvence določenih pojavov. Normalnost o kateri govorim ni nekaj kar govori o duševnem zdravju, ko se pogovarjamo o življenju. Normalno je nekaj obupnega, ko se pogovarjamo o inteligenci, o ustvarjalnosti, vse kar je preživelo čas, je bilo nad normalnim.
    To je bistvo zanimivosti odstopanja od normale. Pod normalo so pa same težave, menda je to jasno.
    Če boš kaj pisal o sočutju, bom pisala pa o tem. Preveč sočuja je kot rja, ki človeka lahko požre in od njega ostane samo lupina, tisti do katerih si bil sočuten, si pa opomorjo. Sočutje je najbolj izkoriščana kategorija znotraj manipulacije z ljudmi. Hkrati pa lahko iz človeka naredi končno res humano bitje. Je ni stvari brez dveh plati.

    26.04.2016 ob 14:17

  8. samokodela samokodela pravi:

    Sama si se opisala kot vzvišena in nesramna, brez konkretnega primera, kaj ti mora človek narediti,da je zate podn in si zato potem kot praviš, vsaj v očeh takih vzvišena in nesramna.

    Farško sem se odzval? Pisal sem nasploh, svoje mnenje o sočutju in odpuščanju v katerega močno verjamem.

    Ti pa očitno nisi razumela tega zapisa ,ki je namerno o zelo ozki temi, ki jo poskušaš posplošit, ker ne razumeš, da govori zgolj o težavah v komunikaciji z ljudmi, ki definitivno so bolj drugačni in imajo z razlogom neke diagnoze.

    S kom se družiš je tvoja stvar, ampak zelo posplošuješ in hkrati daješ neke primere nekoga, ki baje samega sebe daje prenizko in se ne mara in projicira. Kdo je zdaj to in kako to počne? Vse ostalo je zgolj dajanje kvazi primera, brez konkretnosti.

    Tudi to s kom se kdo druži ali se je včasih ali se kdaj pa kdaj družil. Ljudje niso kot v pravljicah črno beli in kolikokrat si bila ti gnilo jabolko, pa še vedela nisi za to, že zato, ker si se kot vsi ostali iz življenja tudi kaj naučila.

    To pa še ne pomeni, da ni ljudi z boleznimi, za katere bo druženje z vsemi težje, o čemer govori moj članek.

    Normalno je lahko nekaj povezano z duševnim zdravjem, lahko je povprečno, lahko je pa tudi nujno. Pod normalo niso nujno same težave.

    In še to kar pišeš na koncu, ja zelo fajn bi blo, da komentiraš o stvareh o katerih pišem in nikoli ni preveč sočutja, le napačno je lahko uporabljeno.

    Lepo se imej.

    26.04.2016 ob 21:15

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.