28.08.2016

Poezija poti

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Ko spet smo vsi tuhtali,
kdo se bogu prilizuje
in kdo nam lomi noge,
ko se večnost približuje,
se včasih zdi,
da res v življenju za nikogar
ni nič drugega,
kot jokati pred pesmimi
velikih pesnikov iz večnosti,
njih prositi za vsakdanje dobro,
saj oni vedo.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

1 komentar

  1. samokodela samokodela pravi:

    Za bratranca, ki si je danes zlomil nogo. Želim čim prejšnje okrevanje.

    28.08.2016 ob 15:09

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.