29.08.2016

Mesto, ki ima še marsikam cesto

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Pesem za vse, ki ste zdaj že trdno prepričani, da brez problema nenehno držim enako visok nivo(kaj točno to sploh je? ;) ) svojih fb zapisov in vsekakor vem kaj delam in več ne razmišljate, kaj bo pa spet naslednja objava.

Danes sem hodil skozi mesto,
zamolkel, celo rahlo hripav je bil moj glas,
težje sem pozdravil ljudi okrog sebe
in ko sem šel po hribih,
sem utrgal robido le zate punca
in ko sem povprašal,
kdaj bo spet vozil vlak,
v lunaparku nekaj korakov naprej,
mi je najprej povsem zmanjkalo glasu,
a sem dobil lep odgovor,
da že ves čas vozi
in ko sem hodil navzdol po hribu,
kjer zmeraj pozdravim psička Meda,
ki me ima rad, pa čeprav daleč narazen sva,
mimo mene zapelje avtošola in mi je zdrsnilo,
a na nogah sem zmogel obdržati se
in ko sem precej žalosten domov zavil,
se spraševal, zakaj sploh vse to moram misliti, trpeti,
zakaj moram biti drugačen in se odločati,
če moram svojo drugačnost analizirati,
svoje misli dati tistim, ki jih znajo izkoristiti,
zamere tistih, ki očitno tako zelo verjamejo,
da je beseda konj in da je kreativno negativno,
da je luč božanska, kot dober plamen iz podzemlja,
kjer sta mir in toplina,
kaj drugega kot kreativnost,
ki je v težkih trenutkih
iz mene priletela,
včasih napeta, včasih prevesela,
al pa naj spet raje pesem napišem,
ker živim in fajn mi je,
kot vsakemu, ki verjame v dobro voljo
in odpuščanje, ki da možnost,
za novo delno, a vse bolj celo
sprejemanje.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.