28.09.2016

V mestu ljubezni, Parizu živim

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Hodim po teh starih ulicah,
iščem nekoga,
da mu izpovem svojo bolečino,
ulice prazne odmevajo,
ko v kotih se ponočnjaki zbirajo,
ves spekter noči, iz sebe odpirajo,
nekje grem mimo skladatelja resnega,
ki pravi, še danes moram dokončat ta kup sranja,
ko zagledam lepo dekle,
upam da vidim Eifflov stolp,
da življenje je dar,
ko velik bi bil in bi to govoril,
skupaj z očetom na nebu bil,
se ne bi spraševal zakaj mali ljudje,
včasih tako predrzno ne potrudijo se.
Med tem ko vidim tvoj droben obraz,
se vprašam zakaj spet ostal sem sam,
ki mu še edina, ki jo je golo v rokah držal,
odšla je in ni bilo lepo,
po celi noči, bilo je mukotrpno,
kakor da še zmeraj ničesar ni bilo
in ko v puščavah gledam ljudi,
ki res od življenja še niso nič imeli,
hudo mi je za ta svet
in med tem ko pazim da ne zaljubim se,
še pride čas, ko končno se uresniči,
kar po zaljubljenosti je,
ker zmeraj ko odide tvoje ljubeče telo,
obraz mi odtava izpred oči,
sem prepričan zaljubil sem se
in upam da vem kako vse uresniči se.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.