27.12.2016

Sožitje

Objavljeno v Moje življenje avtor samokodela

Glih mam par minut in ker pojma nimam, kaj naj objavim na fb in ker definitivno ne smem preveč govorit, bom napisal čisto kratko obnovo današnjega dne, v bistvu poročilo za telebane. Zjutraj sem šel mimo, kjer bo bratranec bajto gradil in sem ga veselo pozdravo, pa mi hiti razlagat, da se mu je en posral na parcelo in res tam je bil drek in papir, pa še sive rokavice je en pozabo. In sem mu med drugim reko, da so zdaj tam nardili zeleno cono in zdaj se lahko vsak posere, pa očitno se je tudi po rokah posral in je pusto rokavice. Pol v mestu sem srečal razne ljudi, pol je prišo kolega in je še ene zraven povabo, smo malo debatirali o računalnikih in pol sem se presedo še k enemu kolegu in sva debatirala o muziki in pol sem se spomno, ko sma šla, da mu nisem nič jokal, malo sem se ga dotakno edino s spomini, pa je reko, da ne bere dolgih smsov, ki sem mu jih poslal precej nazaj, pa sem mu reko, da najbrž težko rečeš kaj drugega kot, saj bo boljše, če očitno vidiš, da je človek normalen in sočuten. Ko sem šel proti studiu, pa sem videl v avto eno punco, ki je bila dolgo nazaj zelo zaljubljena v mene in njen fant se je začel smejat, morda je pač bil vesel, da se nismo srečali, ker se pač ljudje najprej fajn skup imajo, pol se pa radi srečajo. Pa saj bi še kaj o tej punci reko, pa ne vem kaj, ker se zelo malo spomnim iz vrtca, kasneje pa sva se malo družla, morda pa se bova še kdaj družla in spoznala in bo lepo, kot tisti lepi spomini s čustvi. Ampak čutim njeno mizerijo. Ampak še vedno se mi zdi bolj mizerno, da ima nek tip milijon punc, one pa cvilijo zraven, ker dobro zgleda. Ne ga srat. Tako da vse je vredu, zdaj sem v studiu, kjer sem zimproviziral besedilo, od vardara pa do triglava, od žegara(ja tudi bolečine, bolesti, se včasih naselijo v nas, a se razreši v mir in še večjo ljubezen, ko razumemo kaj se dogaja)pa do ljubljenja, eden drugega ne mara, a ljubezen je tu stara, Slovenija, Slovenija. Kasneje pa še sijaj sončece, oj sonce rumeno, kako bom pa sijalo, sem vedno žalostno. Sonce pridi še nazaj, kot velik rumen mož, imej nas še rado, do naših dišečih kož. Tako, vse je vredu, rad vas imam, upam da imate radi mojo iskrenost, pri opisu današnjega dne, če bo kdo lajkal, pa pomeni, da me resno jemlje in mu je bilo z mano fajn in da še bo marsikaj lepega iz lajfa!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.