9.01.2017

Brenkaj ko spiš

Objavljeno v Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Nova pesem nastaja, brenkanje počasno, ure in ure, življenje tako počasno in dolgočasno, brez ustvarjanja se nič ne dogaja, pesem prepolna bravur, nam v tišino kot vsakdanje sonce vzhaja, a to da bi tebe držal, za to ves svoj trud bi dal, ker dobro vem, da pa vse ni le papir in že vsi se veselimo, da bomo v šoli življenja, skupaj povsem mirno in čuteče sedeli v majhni veliki sobi, kot bi vsi imeli rojstni dan in verzi ti, še iščejo refren, a že vem, da vse kar ne smem, je da tebe objeti smem in delal sem na teh verzih, spomnil sem se na glasbenega prijatelja, ki mu je patetika, če ne ve, da bo verze vsaj najbližnja začutila, tista ki objame, da te pomiri, ker ve da dobro, miren si.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.