Arhiv za mesec Januar, 2019

30.01.2019

Razmišljam kakšna katastrofa je ta svet

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Zbudil sem se in razmišljam, kakšna laž je ta svet. Vse se vrti okrog denarja, ega, hedonizma in luksuza. V resnici bi vse bilo lahko na bazični ravni, hrana bi se pridelovala lokalno in le v količinah kot jo res potrebujemo, bila bi zdrava in naravna in preprosta. Vse bi bilo le na bazični ravni. Lahko si pomagamo s tehnologijo, ampak ali na svetu res obstaja kaj več kot ena preprosta vrsta dobrega stola in res potrebujemo kaj več kot eno vrsto mila in luči? In ženska je najlepša brez makeupa! In važno je da živimo, se imamo radi, si pomagamo, ne pa da smo tekmovalni egoisti, ki le gledamo, kako bi z estetsko prevaro drugim prodali stvari, ki jih ne potrebujemo. Res potrebujemo prevozna sredstva, ki so kaj bolj zapletena od najpreprostejšega električnega avtomobila in bomo res našli kakršnokoli srečo v oddaljenih potovanjih z letali in v svetovni trgovini in elektronskem povezovanju, ki namesto izobraževanja in dušebrižne socialne skrbi in filozofije, nudi predvsem ceneno zabavo in hedonizem? In koliko še je sploh pomemben denar, ko bi enkrat preprosto postalo nemogoče, da bi kdo zaslužil kaj bistveno več kot drugi, saj bi vendar vsak imel le za osnovno preživetje in vsak bi drugim prodajal le izdelke v najbolj osnovnem uporabnem smislu, brez estetsko hedonističnega natega. Vse smo že vglavnem izumili, vedno več je le navlake in so vedno manj verjetni veliki zaslužki zaradi velikih novih izumov, inovacije so pogosto navlaka, lastniki podjetij, pa bodo upajmo dolgoročno morali v sebi najti srčnost, da bo vsak delavec lahko normalno preživel, kar bo v precejšnji meri onemogočalo veliko kopičenje zaslužka, tudi skozi pomoč manj razvitim delom sveta. Koliko medijev, avtomatizacije in vse te sodobne navlake še potrebujemo, ko postanejo najpomembnejši preprostost, ljubezen, skrb za sočloveka, sprejemanje drugačnosti(včasih tudi manjše storilnosti in nagnjenosti k razmišljanju), odnosi in življenje reducirano na osnove.In koliko medicine še potrebujemo, ko vsi res zaživimo zdravo, nehedonistično, zvesto in s sprejemanjem minljivosti? Tudi glasba bi bila popolnoma svoboden izraz in umetnost nasploh, pa čeprav sem morda pač osebno nagnjen k temu, da me nikoli niso navduševali ponavljajoči elementi v glasbi, ampak nenavadne melodije, abstraktna besedila in izstopajoče podrobnosti in improvizacije. Res moramo ljudem prodajati in jim vbijati v glavo vse te nadudlane ponavljajoče glasbene vzorce, da kot roboti plešejo na to kar se jim proda, v zlaganih, praznih odnosih in skozi vse to povzdigujejo slavne ljudi na odrih in jih poženejo v nadut sebičen hedonizem? In ljubezen! Ljubezen potrebujemo, ki bi združevala vse in vsakogar, da bi si vsi v iskrenosti pomagali in vsi stremeli k socialni pravičnosti in dobrohotni filozofiji, kar bi bilo uresničljivo prav skozi preprosto in skromno življenje ob pomoči tehnologije, veliko bolj uresničljiva pa bi bila tudi medosebna vseživljenjska ljubezen, kjer bi bilo pomembno le to, da si res našel sorodno dušo, s katero se res obožujeta v vseh detajlih in preživljata rajske dneve v kompatibilnosti in čudoviti duhovno telesni ljubezni. In vse to se bo morda dejansko zgodilo iz ekoloških razlogov, saj se bo pokazalo, da vse skupaj vodi v uničenje prav iz ekoloških razlogov in nas lahko rešijo le nesebična ljubezen, dovolj velika preprostost in kvalitetni odnosi.

  • Share/Bookmark