28.02.2021

Izgubil in našel sem življenje, ki tako kmalu je za vedno izgubljeno

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Z leti sem začutil,
da sem skozi nejasnost
čudaškosti moje komunikacije,
bil v očeh družine in drugih ljudi,
viden kot neracionalno in noro bitje,
kar vsakega boli,
a v meni je gorela luč argumenta in racionalnosti,
vendar sem bil,
kakor bi imel usta polna gostega lepila
in prav vsi govorimo včasih nerazumljiv jezik,
ko se nam Babilonski stolp,
ki ga skušamo graditi do boljšega življenja,
podpre pot težo lastnih pomanjkljvosti
in skupnega gorja.
Veliko sem delal,
a redko dobil potrditev in vračilo
od drugih ljudi,
kakor da bi veliko krat iskal pot do tega,
kako se iz povsem narejenih delov,
končni izdelek naredi.
Dogajalo se mi je to,
kar se vsakemu dogaja,
ko sizifovsko išče novo ime in diagnozo,
za splošno stanje človeka,
za human condition
trpljenja in proti njemu nove in nove pomoči.
A glej končno sem našel cilje in zaključke,
prijatelje, napredek, srečo in zadovoljstvo dela dokončanega, zdravje v znanju, duši in telesu,
povezanosti, nasmehu in uspehu
in se kot vsi prepričal,
da vse to je tisto,
kar nekako mora narediti razliko,
pa čeprav nekje globoko v sebi,
vsi utapljamo nenehno bolezen bolečine,
ki nas kmalu zvrne v grob,
a spoznal sem,
da je tisto, kar naredi razliko,
zadovoljstvo, da je dan zares povsem izpolnjen,
glede na maksimalne zmožnosti,
dane in priborjene,
da grenkoba frustracije, ujetosti v nerazvoju življenja
in nevključenosti,
ti življenja ne kazi.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.