En moj komad z novega albuma za pokušino. Aranžma bo potem še dodelan, pa bobni so tukaj še elektronski in ni zmasterizirano, pa vendar lahko slišite, kako bo vse skupaj zvenelo! Vokal, besedila, melodije: Samo Kodela, vsi inštrumenti, aranžmaji, producenstvo: Damir Ovčar
Kapljice padajo na zimsko okno,
kot da so pozabile na zimo
in priletele na šipo okitene z listjem
še zelenega drevesa.
O glej dekle, kakor da je tu že pomlad
in se beli konji igrajo med razcvetenimi travniki,
jaz pa ujet pred svoj telefon,
preko katerega se da pokazati svoje opolzko,
nabreklo spolovilo in ljubezen do Amerike,
zmrzujem pod odejo,
kot preglasen cigan,
odvisen od tuje pomoči.
Ah, oprosti mi dekle,
ne morem do tebe,
zato hranim konje z zlatim žitom
in umiram na praznih prašnih ulicah,
ki ji izpira mrzel zimski dež,
ujet v jesen,
ki čaka daljno pomlad,
jaz pa ujet med osamo in neskončno
hrepenenje.
Pred mnogimi leti ljuba mama
za večno je odšla
in pred kratkim
še njena stara teta,
ki mi tako blizu je bila
in ko bo odšla še babica,
spet bom jokal,
toliko topline in ljubezni premore
in toliko je kuhala in napekla
a zdaj njeni prsti postali so odreveneli,
prsti, s katerimi je včasih negovala
in zalivala
tulipane in vrtnice,
ki še zdaj dehtijo v njenem in mojem srcu,
njej pa vse bolj pogosto uhaja voda
in izgublja ravnotežje in pada
in ko bo obležala
in bo njeno srce,
ki je vse bolj šibko,
nehalo utripati po žilah,
bo živela kot moja glasba,
ki jo prepevam v njeni kleti,
v gostem trepetajočem zraku bo lebdela
in jaz bom začel povsem verjeti v svojo glasbo
in nikoli več se ne bom vprašal,
kaj mi je ob glasbi
in tistih ljudeh,
ki mi osle kažejo trpeti treba,
a jokal bom, jokal bom za njo
in dokler je še tu ji to povem,
da tako zelo sam bom še brez nje!
Moj prvi album, ki ga snemamo skupaj s profi muzičarji in bom imel kantavtorsko rockerske aranžmaje namesto free jazz, bo zelo kmalu gotov! Hvala prijatelji!
