24.03.2021

Večno nezadovoljno zadovoljstvo

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Nekoč bom majhen črn oblak,
ki grdo gleda, je slabe volje,
a se ničesar ne zaveda
in tako je majhen in bel
od sreče poleta,
da je strela le v njem,
nikamor se ne razstreli
in leta, leta
in ta strela,
ki ga dela črnega
in zaradi katere rad negoduje,
je svetloba Luciferjeva,
ki razsvetljuje
in sreča v nesreči je,
da se oblak ničesar ne zaveda
in ta oblak sem jaz
in glej vse mimo mene gre
in vse premislim in premerim
in včasih skoraj kaj zamerim,
a vse mimo mene gre,
strela v meni je orgazem
in vse lepo je in vse lažje,
ker letim, se ničesar ne zavedam
in ne bojim in sem srečen,
ko izpuhtim v nesreči.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.