10.04.2021

Večer preseganja

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Siv je večer,
kakor da vse pada
v večno osamljenost.
S prijateljem sedima na terasi,
v srednjih letih sem našel
najboljšega prijatelja.
Poslušama Led Zeppeline,
ki jih zaverovano, zelo resno
poslušam že 25 let.
Koncert je iz zgodnjih let,
a prijatelj glasbenik pravi,
da so razštrikani,
ob njegovih grimasah
se začneva režati.
Reživa se tri komade kot obsedena,
malo mi je žal.
A s prijateljem sem izstopil
iz svojega oklepa.
Potem me uči ritmično
igrati komad Še je čas,
nato se še malo režima koncertu.
Peljeva se domov pod mesecem
in sivimi oblaki,
peljeva se mimo hiše
neke davne ljubezni,
sprašujem se koliko strasti,
nasmehov, pogovorov,
lepih besed ljudje zamudijo,
koliko krat se sprejo in užalijo,
ker ne zmorejo za drugega
izstopiti iz svojega kokona.
Človek obupa nad spreminjanjem sveta,
a ko vidi zelene travnike in poletne rože,
si reče to je to,
vse je na dlani in tako preprosto
in ta glasba in te rože,
združujejo in zdi se,
da vsak razume kaj je dobro
in da si vsi želimo isto,
hipiju se rože posušijo,
sociologu, filozofu največjemu,
se misli raztreščijo,
o le kako bi se dalo s strpnimi,
lepimi besedami z vsakim prijatelj
postati in ostati,
sam sem komaj izstopil
iz svojega oklepa
in tako vsak se svojega oklepa,
skupen smeh pod sivimi oblaki,
daje upanje in srečo odklepa.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.