8.09.2021

Babica in večna reka

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Nekoč sem sanjal,
da letim nad reko,
le stotine metrov vstran,
kjer sem nekoč skoraj storil smrt,
se utopil v lastni bolečini.
Tam kjer se dva rokava reke zlijeta,
sem visoko z neba opazoval
svetlikajočo vodo
in na njej se je peljalo stotine
belih ladij, ki jih še nikoli
ni bilo na tej reki.
Letel sem a vedel sem,
da sem sam,
počutil sem se,
kakor da nikakor ne morem
preživeti sam.
In malo nad to reko,
sem te danes zadnjič doživel
v tvoji hiši,
jokal sem kot da bi tekla največja reka
in vedel sem, kako te imam rad
in da nikakor ne moremo preživeti sami.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.