12.11.2021

Pisanje v javni prostor na internetu

Objavljeno v Družbena kritika avtor samokodela

Lahko res kdo presoja in odloča, kaj smemo na internetu zapisati in povedati o čemerkoli, tudi kaj privatnega? Lahko res določimo, kdaj je nekaj iskanje pozornosti in kdaj je tega preveč ali premalo? In kdaj se nekdo zato res zdi sam sebi prepomemben? In ali ni bolje, da je nekaj včasih zapisano neposredno v javnost, brez posrednikov, v presojo ljudem? Kakršnokoli sporočilo se da dandanes poslati v medmrežje. Kdo govori resnico, kdo laže, zavaja? Nad presojo in preverjanjem resnice in dobrote imamo moč, nad tem kar kdo pošilja v javnost pa (žal) ne več ali vsaj ne toliko kot nekoč in v preteklosti žal to ni včasih prav nič spremenilo, zaradi tega so se dogajale dobre in slabe stvari. Želim vam čim boljšo presojo in preverjanje resnice in naj čim več krat ugotovimo tudi, kaj se v resnici dogaja za štirimi stenami domov, naj ljudje povejo, kaj jih teži, kaj se jim dogaja, naj to vidi javnost, naj vidijo inštitucije in naj se ugotovi resnica, kolikor to le gre in naj se dela na boljših odnosih, brez da se obsoja, naj se samo pove, kaj koga teži in se skupaj rešuje, če so kakšne hujše stvari, pa srečno pot vsem.

Zgoraj sem pisal o objavljanju raznoraznih stvari na internetu in naj dodam, da bi kljub vsemu bilo pomembno sprejeti nek kodeks na nacionalni in svetovni ravni, ki bi omogočal, da ‘uredniki’ raznih družabnih omrežij, twiterjev in podobnih stvari nujno ukrepajo vsaj takrat, ko nekdo širi hudo sovraštvo in nasilne, ekstremistične ideje, sovražnost do manjšin in nasploh demokracije in človečnosti in človekovih pravic, če se zelo preprosto in neizčrpno izrazim. Vse to se do neke mere tudi že dogaja, to so recimo naredili s twiterjem Donalda Trumpa, maligno narcisoidnega politika, ki je bil izjemna nevarnost za svet. Nasploh je tudi problem, da se na internetu intenzivirajo politični in drugi ekstremi, ker ljudje vidijo ena in ista mnenja in ideje, na osnovi lajkov in računov, na katere so priklopljeni, recimo na twiter. O tem sem gledal dokumentarec. V prejšnjem prispevku sem kot že precej krat pisal iz sebe, tokrat o objavljanju privatnih stvari. In ker sem s tem začel, čutim da moram dodati še to.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.