20.03.2022

Narnia(skoraj)

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Kako lepo je biti svoboden človek.
Lahko bi šel kar peš do Maribora,
a tam za hribčkom so pač vedno malo drugačni ljudje.
Boli me srce, ko moralni kompas vodi me,
vsepovsod, le tam ne,
kjer še huda zima je,
in letijo smrtne puščice.
Verjamem, da so hudobne čarovnice izpuhtele,
saj jih ni in lahko izpuhtijo tudi,
iz resničnih žensk.
Vem, da sem spet malo preveč idealist,
a moj studio je na tako krasnem mestu,
da bi skoraj verjel, da je mitološki lev
(in celo moj dedek,
ki je tam nekoč živel,
je bil po horoskopu lev,
a v horoskop pač ne verjamem),
pregnal vso zimo,
in da bo prišlo neko novo obdobje,
ko bo zima mila, poletje ne prevroče
in vsak doma bo lahko zapel pesem,
ki se mu je zahoče,
ob upoštevanju sočloveka,
v svobodi, zadovoljstvu,
človekovih pravicah in zdravem izobilju
in da nihče se več ne bo v smrtni
marmor spremenil(ah, nemogoče, le kako?)
življenje teče večno,
naj bo glasba in naj bo smeh.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.