4.04.2022

Jutranja pesem

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Jutranja pesem
Spal sem deset ur,
kot angelček,
cel dan bom poslušal
album Nekega jutra, ko se zdani,
na ponavljanje
in najraje bi si dal za svoje ljubljene,
ker sem že tako dolgo sam doma
in so me moje duševne stiske
vrgle v precejšnje samotarstvo,
narediti nekakšno aplikacijo na telefon,
da bi mi lahko sledili na vsakem koraku,
pri vsakem dejanju,
samo da bi se več družili
in si bili še bližje,
nek čudežni kristal bi si dal v srce,
ki bi oddajal mojo frekvenco,
na katero bi se lahko vsakdo
prostovoljno naročil
in slišal le to,
da sem dobrega srca.
Oh, oh, oh,
to je pomojem,
malo preveč klišejska pesmica,
prijatelj odpusti mi,
zdaj ko sma že skoraj na ti.
Vojne so malo
podobne starim, hudobnim ženičkam,
ki zlivajo na dušne grobove svojega osebnostnega razvoja,
strup za plevel,
ki samo še bolj razrašča
žlehtnobno trnje razbohotenih,
vase zagledanih rož,
ki so jih tja posejali njihovi predniki,
v upanju, da bodo okrasili
in zaščitili svojo rodbino.
Etnično čiščenje ni niti najmanj etično,
čiščenje zlobnih(nikakor odstranjevanje)s tega planeta z zlom,
pa še manj.
Hudobni starčki se tudi naučijo
bolje pospraviti copate,
da jih manj zebe v noge.
Zato:
Rasti, rasti roža brez trnja,
v mojem srcu,
iz nje pojem te preproste verze,
da najdem te dekle,
da te poljubim, stisnem k sebi
in da skupaj obarvama in dopolnima,
preveč klišejsko, a iskreno
pesem o ljubezni.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.