14.04.2022

Še o agnostičnem ateizmu

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje avtor samokodela

Razmišljam o agnostičnem ateizmu, ki je moje veroizpovedno stališče, če se tako izrazim. Razmišljam pač, kako bi lahko izpadlo kot dobrikanje teistično vernim in religioznim ljudem. V resnici agnostični ateizem ne pomeni nič drugega, kot ateizem, ki vsebuje zavedanje, da ni nobenih dokazov za nadnaravna bitja in posmrtne prostore v kazerih bi ljudje lahko živeli večno, toda hkrati dodaja zavedanje, da je možno, da se bodo dokazi, oziroma nadnaravna bitja, nekoč pojavili. Če k temu dodamo še mojo dokajšnjo mero še zmeraj dokaj nepremagane anksioznosti in kompulzivnosti in res vedno bolj občasne preplašenosti nad lastnim zdravjem, mi tudi molitev k nekakšnemu bogu, v katerega obstoj zaenkrat ne verjamem, pride prav. In zaboga, koga to sploh zanima, mogoče boga, zaboga? ;) :) :)

Resnično ne bi rad imel osebnih versko-ideoloških predavanj na fb. Ampak glede tega mojega agnostičnega ateizma še nekaj. Jaz to razumem tako, da ne verjamem v obstoj boga, ker ni dokazov in ker je bog po definiciji popolno bitje in bi moral ustvariti popoln svet in tudi popolne ljudi, ki bi se po svobodni volji, odločali le za dobro. A vendarle dopuščam, da obstaja neko bitje, ki se bo nekoč pojavilo in ureja svet na nam nerazumljive načine. Na to pogojno obstoječe bitje, ki se še ni pojavilo, se lahko zato v težkih trenutkih tudi obrnem.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.