Arhiv za kategorijo Družbena kritika .

2.05.2021

Moji izjemni uspehi pri ženskah

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

Izjemna finančna in poklicna uspešnost, poslovna in hrati še celo posebej izjemna umetniška uspešnost, samoiniciativnost, samorealizacija, samostojnost, ambicioznost in izjemno zdravje, so vsekakor moj zaščitni znak, kar v tej sodobni potrošniški družbi izjemno vpliva na to, da sem med ženskami izjemno zaželjen in jim imam ogromno tako v kulturno posvečenih ljubezenskih razmerjih kot bolj bežno, saj v meni vidijo svojo lastno uspešnost in dodatne možnosti za družbeno samorealizacijo, med njimi pa seveda izbiram le najboljše, po možnosti še malo bolj uspešne in lepše od mene. Moje možnosti seveda zaradi pleše, prevelike teže, nizke postave in dvobarvnih brk in brade niso nič manjše, saj te pomanjkljivosti kompenziram s svojimi izjemnimi uspehi, pa tudi s tem, da se v prostem času oblečem v stare cunje in grem za dobro voljo lovit še ženske iz nižjih slojev, ki bolj slabo izgledajo in jim prodajam zgodbo, da sem srednje uspešen šlosar, ki naredi vse za to, da prihrani denar, da lahko svoji ženski kupi dobro pijačo in obleko in da se v prostem času borim za bolj pravične odnose med ljudi, čim močnejšo socialno državo in da se za zavzemam za to, da bi država organizirala zmenke za grde, revne in bolne.

  • Share/Bookmark
10.04.2021

Večer preseganja

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Siv je večer,
kakor da vse pada
v večno osamljenost.
S prijateljem sedima na terasi,
v srednjih letih sem našel
najboljšega prijatelja.
Poslušama Led Zeppeline,
ki jih zaverovano, zelo resno
poslušam že 25 let.
Koncert je iz zgodnjih let,
a prijatelj glasbenik pravi,
da so razštrikani,
ob njegovih grimasah
se začneva režati.
Reživa se tri komade kot obsedena,
malo mi je žal.
A s prijateljem sem izstopil
iz svojega oklepa.
Potem me uči ritmično
igrati komad Še je čas,
nato se še malo režima koncertu.
Peljeva se domov pod mesecem
in sivimi oblaki,
peljeva se mimo hiše
neke davne ljubezni,
sprašujem se koliko strasti,
nasmehov, pogovorov,
lepih besed ljudje zamudijo,
koliko krat se sprejo in užalijo,
ker ne zmorejo za drugega
izstopiti iz svojega kokona.
Človek obupa nad spreminjanjem sveta,
a ko vidi zelene travnike in poletne rože,
si reče to je to,
vse je na dlani in tako preprosto
in ta glasba in te rože,
združujejo in zdi se,
da vsak razume kaj je dobro
in da si vsi želimo isto,
hipiju se rože posušijo,
sociologu, filozofu največjemu,
se misli raztreščijo,
o le kako bi se dalo s strpnimi,
lepimi besedami z vsakim prijatelj
postati in ostati,
sam sem komaj izstopil
iz svojega oklepa
in tako vsak se svojega oklepa,
skupen smeh pod sivimi oblaki,
daje upanje in srečo odklepa.

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Še o levih in desnih

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Zdaj mi je v bistvu kar malo žal, da sem prej pisal o spravi med levimi in desnimi in o tem kako bi se lahko bolje razumeli. Vse kar sem napisal je pomojem sicer res, saj bi z ne skreganostjo in sodelovanjem skoraj zagotovo tudi dobili manjši ekstemizem na obeh straneh in morda tudi boljše politične razmere in več strpnosti za vse. In resda pogosto vlada in politika skrbita za tehnikalije in osnovne pravice. A vendarle je težko sodelovati in se razumeti z Janševo desničarsko stranko, ker je kar konkretno ekstremna. Vsekakor pa to tudi marsikaj pove o slovenskem volilnem telesu, da takšna ekstremna stranka kot je Janševa, še vedno dobi toliko glasov in da ljudje tako pohlevno sledijo vladnim Covid ukrepom. Po drugi strani pa stranka Levica, ki kljub nekoliko ekstremnim stališčem predlaga marsikaj zelo pametnega in družbeno strpnega in koristnega, dobi v bistvu zelo malo glasov. Pa tudi bolj zmerna levica nekoliko izgublja na moči, žal tudi v tujini.

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Janševa vlada in kriza

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

No ravno prej sem pisal o levih in desnih in malo kasneje še dodal spodaj, da so meni seveda levi boljši kot desni(in še kakšen stavek sem dopisal, če koga zanima)in mogoče je treba poudariti, da sploh v malo bolj ekstremnih razmerah, ti janšeki delujejo že kar fašistično, pa čeprav bi morda tudi Levica, če bi bila na oblasti, vsaj do neke mere delovala totalitarno in uvajala socializem, ki se zgodovinsko ni obnesel. Skratka menim, da bi neka zmerna leva vlada, to krizo vsekakor reševala precej boljše!

Ivana Gradišnik na fb pravi:

Okej, če povzamem:

Zaprli in onemogočili so šole, izobraževanje, predšolsko varstvo, šport, kuturo, umetnost, gostinstvo in turizem ter male zasebne neprofitarje in obrti.

To so naredili zato, da zaščitijo zdravstveni sistem pred kolapsom.
Kolapsom, ki ga ogroža 500 hospitaliziranih in 100 na intenzivni, ki naj bi jo sicer “hitro polnili mladi bolniki”, ampak ko greš poiskat podatke, ugotoviš, da je najmlajši bolnik star 39, povprečna starost pa 69. V drugem valu je bila pa 70 let. Ampak ja, rešujemo zdravstveni sistem, ki zdaj kloni pri 500 hospitaliziranih, ker ga “vse hitreje” okupirajo “mladi bolniki”.

Medtem še vedno po več kot enem letu, ko je že bebcu popolnoma jasno, kaj bi edino res urgentno in nujno morali urediti, niso normalizirali delovnih pogojev in povišali plač medicinskim sestram, strežnicam, negovalkam in čistilkam v bolnišnicah in dso-jih, tem ne dajo niti dodatkov, niti niso končno že povečali normativov na zakonito raven, niti niso uredili, da bi lahko bolan ali bolehen delavec ostal na bolniški s 100% nadomestilom, ne da bi ga delodajalec smel ali mogel izsiljevati, da mora vseeno na delo. Aja, pardon, ni res, da ne počnejo nič – zdravnikom so dali proste roke, da si diskrecijsko izplačujejo obsceno enormne dodatke. Ja, to jim je uspelo.

Kot prve so torej spet zaprli šole in vrtce, za katere so zadnji mesec blebetali, da se bojo “zapirale zadnje”, in ki nikoli nikjer na svetu niso bila niti žarišča, niti niso otroci in mladostniki ogroženi, niti, zdaj to res že vemo, ne drži tista manipulacija o otrocih kot asimptomatičnih superspreaderjih.

Odprti pa ostajajo vsi taveliki, šopingirate lahko do onemoglosti ali smrti, če želite, pa tudi poslovneži in politiki se lahko združujejo, jejo in pijejo v gostilnah in kjer jim že paše po mili volji, industrija šopa dalje brez ovir in še vedno bolnih delavcev mirno ne pusti na bolniško – nikome ništa. Kanon futer pač. Ampak otroci in mladostniki – ti pa naj bodo “solidarni” in “družbeno odgovorni”. Pa kultura, umetnost, šport – sveta trojica covidske nevarnosti!

Zaposlene ženske z malimi otroki, ki jim je zapovedano obvezno delo na delovnem mestu, otrok pa ne morejo dat v vrtec, zdaj iščejo rešitve, ki so seveda v nasprotju s famoznim odlokom – varstvo pri starih starših, ki naj bi jih ščitili pred stiki z nevarnimi mladimi s tem, da smo zaprli šole in vrtce. Ali pa iščejo privat varstva na črno in spet kršijo odlok s prepovedanimi “stiki”.

Genialno. Prav genialno, kako jim uspe s takšno popolnoma in do konca kretensko logiko prepričati ljudstvo, da je vse dobro ali smiselno ali prav. Da je moralno, družbeno odgovorno, solidarno in – seveda – da bo učinkovito in dobrodejno, če se “bomo le vsi dosledno držali vseh ukrepov”. Kako je to možno? Kako lahko tem blaznežem, ki sprejemajo takšne svinjske in popolnoma nesmiselne odločitve, dosledno pa ne naredijo tistega, kar bi edino zares morali, kdorkoli še karkoli verjame? Kako??

Ne bom se nič zadrževala: to ni nobena stroka – to je sadistična stoka.

In za piko na i – obvezne maske na prostem, na svežem zraku, v naravi, povsod! Po tem, ko na vsem svetu, dobro veste vsi, ni ene raziskave, enega dokaza, da bi to bilo kakorkoli koristno, ampak kvečjemu, če že, nasprotno. In pri čemer niti največji kolaboranti in vladni ritolizniki iz famozne strokovne skupine nočejo rečt, da to podpirajo in da se jim zdi v redu. Niti oni ne. Niti oni.

Kakorkoli … jaz sem že onkraj obupa, res nimam več nobenega upanja, da se tole lahko zasuka, počutim se 100x bolj idiotsko kot liki iz legendarnih Twilight Zone, in ko sem gledala včerajšnjih 24ur, me je fizično bolelo.

V glavnem, moje vprašanje: kako lahko še kdorkoli karkoli verjame komurkoli od teh ljudi? Kako??? :-/

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Politične razprtije levih in desnih

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Glede na to, da bi naj vlada in politika skrbeli predvsem za tehnikalije, kot sta javna infrastruktura in splošno blagostanje naroda, pa za recimo strokovno financiranje kulture in še za neke vsesplošne človekove pravice, res ne razumem od kod ta blazna, naperjena obsedena delitev na leve in desne. Saj ta levi pač bolj podpiramo socialo, pa kulturo, pa manjšine in ne maramo preveč vere in religije, ampak kaj niso to v bistvu neke splošne vrednote, ki jih moramo dovolj upoštevati vsi in v primeru cerkve in religije zgolj neka osebna opredelitev, ki prav tako zahteva strpnost in določeno upoštevanje števila vernikov? Človek se vpraša, če gre morda še vedno za delitve med Hitlerjem in Stalinom, morda Leninom, kar je pa bil konec koncev vse isti totalitarni šmoren, obsojen na propad. In Janša skbi za tehnikalije približno toliko kot bi Levica, ne posebej dobro, oboji pa so na svoji strani ekstrema, ki se mu reče politično ustvarjanje razprtij, ker pač na političnem parketu na srečo ne obstaja le ena stranka in gre med njimi za boj za moč in oblast. Skupaj bi lahko naredili več dobrega, v dialogu in upoštevanju razlik. Razlike so zato, da se vse čim bolj in hkrati upoštevajo, kolikor je le možno. Saj je jasno, da imamo različna mnenja in poglede in od tod različne stranke, ampak to da morajo biti te stranke, sploh v tako mali državi totalno skregane in da se tudi po socialnih omrežjih in v medijih goji tako sovraštvo, je pa milo rečeno povsem nepotrebno. Pa seveda osebno menim, da so levičarji boljši od desničarjev, a tako skregani vendarle ne bi rabili biti. Sploh pa so časi nasploh vendarle dokaj normalni in zato tudi ni takih ekstremnih razlik med ljudmi, če pa bi časi postali bolj nenormalni, pa bi se ljudje v bistvu kregali in bojevali drug proti drugemu vsepovprek in nasprotja in nasilje bi rastli ne glede na stranke in ideologije. Tudi tega seveda vsekakor ne potrebujemo.

  • Share/Bookmark
31.03.2021

Nebesa in sreča

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Recimo, da bi obstajala nebesa. Ne morem si predstavljat, da bi v primeru, ko bi imel nekdo v nebesih kakršnokoli, že najmanjše zavedanje, dejansko lahko bil ves čas srečen, kar naj bi v nebesih bil. Tudi če bi se tam prav vsakemu izpolnile vse želje(pri čemer niti ni jasno, kako bi se lahko vsakemu izpolnila vsaka želja, brez da bi včasih šel čez želje drugega, razen, če bi vsak imel čisto svoja nebesa), bi ob zavedanju samega sebe slej ko prej lahko prišlo do nesrečnosti le zato, ker bi se nekdo zavedal, da bo moral večno bivati ali ker bi preprosto postal nejevoljen ali ker bi mu šlo na živce, da nebesa in bog sploh obstajata. Pa nasploh lahko obstaja nešteto razlogov za nesrečo, takoj ko se nekdo zaveda samega sebe.

  • Share/Bookmark
31.03.2021

Neumnost popularnosti

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

NEUMNOST POPULARNOSTI

Še zdaj niti približno ne razumem, kako lahko ta izum 20.in 21. stoletja(prej so bili to res izjemno, izjemno redki, razni kralji, verski vodje in izjemno rekdo kakšen umetnik, pa še to ne na tak način kot zdaj), da je nekdo dejansko lahko popularen, nekomu dejansko nekaj resnega pomeni in ima nekdo občutek, da to dejansko naredi kakršnokoli razliko v življenju. Zdaj je sicer popularnih ljudi in takih, ki se promovirajo skozi elektronske medije že ogromno, a v bistvu jih je še zmeraj malo in še vedno imajo mnogi občutek, da je to izjemno pomembno in naredi neko izjemno razliko v življenju, kar je totalna neumnost. Malo več denarja mogoče naredi neko razliko, veliko denarja pa človeka pogosto pokvari in tudi malo denarja je dovolj in za denar ni treba biti popularen. In potem je tukaj dandanes še toliko ljudi, ki so popularni zaradi popularnosti. Pa tudi recimo pri glasbenikih, če se jim dejansko zdi, da je to kakorkoli pomembno, da se zdaj tam zbere neka množica in da oni lahko odsvirajo svojo svirko in tudi skušajo preveč ali celo bistveno preveč slediti pravilom popularne glasbe, le zato, da bi jim na veliko šlo, je to neumno. In tudi kvalitetni glasbeniki so s svojimi nastopi in intervjuji v medijih pogosto manj tehtni in pomembni kot razni strokovnjaki na svojih področjih, ki se v medijih pojavljajo le priložnostno. Poleg tega je v popularnosti veliko napuha, egoizma, hedonizma, arogance in avtodestruktizma.

  • Share/Bookmark
11.03.2021

Film o zavrnitvah o Robertu Plantu in o virtuoznem mariborskem saksofonistu in meni

Zapisano pod Družbena kritika, Film, Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Razmišljam, da bi bilo zanimivo posneti film o tem, kako vsi moški doživljamo zavrnitve od žensk in kako smo včasih žalostni zaradi tega. O tem, kako je Robert Plant, ki je imel veliko žensk in je bil v svetovno znanem bandu Led Zeppelin, žalosten, ker ga bi in ga je zavrnilo toliko žensk, ker nekaterim vendarle ni vizualno všeč ali iz mnogih drugih razlogov, predvsem pa, ker jih ne zanima rock and roll in rock and roll način življenja in so raje resno poročene, pa čeprav jih Robert Plant ni nikoli kakorkoli nadlegoval, zasledoval, gnjavil ali prosjačil v razmerja. Morda ga je katera zavrnila tudi, ker je imel visok glas, feminilen izgled, včasih pomanjkljive melodije in ker je v pesmih kričal, njegovi kolegi pa so v nedogled raztegovali instrumentale. Morda ga je katera zavrnila tudi zaradi tega, ker je imel veliko žensk.
Potem bi se film nadaljeval o uspešnem mariborskem virtuoznem saksofonistu, ki je tudi imel res veliko žensk, o tem kako je žalosten, ker so ga nekatere zavrnile, ker jim pač ni vizualno ali kako drugače všeč, predvsem pa ravno zato, ker je imel veliko žensk in ker jim njegova glasba ni všeč, ker je vokalno, besedilno in melodično šibek in to tudi ko virtuozno igra saksofon.
Za zaključek pa bi lahko kot precejšen kontrast prikazal sebe in končno začutil in prikazal zadovoljstvo v tem, da sem bil v življenju tako osamljen in skoraj izključno zavrnjen, ker nisem upal in znal pristopiti in ustvariti kemije in ker sem nekaterim zelo redkim puncam gnjavil, ko so me zavrnile, ter kako sem si v zaključku z lahkoto poiskal punco, ker sem končno neobremenjen sam sabo, med številnimi puncami, ki sploh niso obremenjene z mano in mojo preteklostjo in so zadovoljne z mojo v bistvu povsem zadovoljivo sedanjostjo(ki vsebuje tudi čisto dovolj denarja za marsikatero, skoraj povsem končan študij in zanimivo, čustveno, ustvarjalno glasbo), brez kakršnegakoli pritiskanja skozi spontano druženje našel takšno, ki me v moji trenutni situaciji povsem sprejema in me ima rada takšnega kot sem, sploh ker menim, da sem prijazen, podporen in pogovorljiv.
Na koncu filma pa sledi humoren zaključek, ko se vsi trije protagonisti dobimo, izmenjamo izkušnje in jaz njima dam svojo žensko, ona dva pa meni tiste, ki sta jih imela ona dva in one so to pripravljene narediti, ker nas imajo tako zelo rade!

  • Share/Bookmark
28.02.2021

Izgubil in našel sem življenje, ki tako kmalu je za vedno izgubljeno

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Z leti sem začutil,
da sem skozi nejasnost
čudaškosti moje komunikacije,
bil v očeh družine in drugih ljudi,
viden kot neracionalno in noro bitje,
kar vsakega boli,
a v meni je gorela luč argumenta in racionalnosti,
vendar sem bil,
kakor bi imel usta polna gostega lepila
in prav vsi govorimo včasih nerazumljiv jezik,
ko se nam Babilonski stolp,
ki ga skušamo graditi do boljšega življenja,
podpre pot težo lastnih pomanjkljvosti
in skupnega gorja.
Veliko sem delal,
a redko dobil potrditev in vračilo
od drugih ljudi,
kakor da bi veliko krat iskal pot do tega,
kako se iz povsem narejenih delov,
končni izdelek naredi.
Dogajalo se mi je to,
kar se vsakemu dogaja,
ko sizifovsko išče novo ime in diagnozo,
za splošno stanje človeka,
za human condition
trpljenja in proti njemu nove in nove pomoči.
A glej končno sem našel cilje in zaključke,
prijatelje, napredek, srečo in zadovoljstvo dela dokončanega, zdravje v znanju, duši in telesu,
povezanosti, nasmehu in uspehu
in se kot vsi prepričal,
da vse to je tisto,
kar nekako mora narediti razliko,
pa čeprav nekje globoko v sebi,
vsi utapljamo nenehno bolezen bolečine,
ki nas kmalu zvrne v grob,
a spoznal sem,
da je tisto, kar naredi razliko,
zadovoljstvo, da je dan zares povsem izpolnjen,
glede na maksimalne zmožnosti,
dane in priborjene,
da grenkoba frustracije, ujetosti v nerazvoju življenja
in nevključenosti,
ti življenja ne kazi.

  • Share/Bookmark
27.02.2021

Politične skrajnosti in manipulacija

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Skrajne politične opcije, daleč najbolj pa vsekakor skrajno desničarske, ki so zmeraj bolj prisotne, nas skušajo prepričati, da so oni edina prava opcija in relativizirajo zdravo pamet in najbolj splošne vrednote in moralo, prav tako to počnejo njihovi najbolj goreči pripadniki. Ves čas se obnašajo, kot da vsi, ki niso njihovi, ves čas ogrožajo njihovo eksistenco, še posebej priseljenci, manjšine, ljudje drugačnih verskih in ideoloških prepričanj in pripadniki drugih političnih opcij in je vse te potrebno nestrpno in slej ko prej nasilno nadvladati in celo tako ali drugače odstraniti. Glavni problem je namreč skratka v tem, da nekatere stvari v normalni demokratični družbi niso stvar politične, ideološke, verske in mnenjske raznolikosti, pa naj bo ekstremna ali ne, ampak preprosto stvar zdrave pameti, normalne, splošne morale in kulturnega obnašanja. Skrajneži, ki so vse glasnejši in v politiki vse bolj prisotni, pa skušajo s svojim mnenjem zabrisati in prestopiti meje normalne, zdrave družbe in prikazati svoja stališča ne le kot edina prava, ampak preko manipulacije tudi kot družbeno sprejemljiva, pa čeprav so se poskusi prevlade ekstremističnih manjšin v posameznih državah in na celotnem planetu vedno sprevrgli v grozovite krvave morije ali se na srečo bolj ali manj pravočasno še izjalovili.

  • Share/Bookmark