Arhiv za kategorijo Film .

11.03.2021

Film o zavrnitvah o Robertu Plantu in o virtuoznem mariborskem saksofonistu in meni

Zapisano pod Družbena kritika, Film, Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Razmišljam, da bi bilo zanimivo posneti film o tem, kako vsi moški doživljamo zavrnitve od žensk in kako smo včasih žalostni zaradi tega. O tem, kako je Robert Plant, ki je imel veliko žensk in je bil v svetovno znanem bandu Led Zeppelin, žalosten, ker ga bi in ga je zavrnilo toliko žensk, ker nekaterim vendarle ni vizualno všeč ali iz mnogih drugih razlogov, predvsem pa, ker jih ne zanima rock and roll in rock and roll način življenja in so raje resno poročene, pa čeprav jih Robert Plant ni nikoli kakorkoli nadlegoval, zasledoval, gnjavil ali prosjačil v razmerja. Morda ga je katera zavrnila tudi, ker je imel visok glas, feminilen izgled, včasih pomanjkljive melodije in ker je v pesmih kričal, njegovi kolegi pa so v nedogled raztegovali instrumentale. Morda ga je katera zavrnila tudi zaradi tega, ker je imel veliko žensk.
Potem bi se film nadaljeval o uspešnem mariborskem virtuoznem saksofonistu, ki je tudi imel res veliko žensk, o tem kako je žalosten, ker so ga nekatere zavrnile, ker jim pač ni vizualno ali kako drugače všeč, predvsem pa ravno zato, ker je imel veliko žensk in ker jim njegova glasba ni všeč, ker je vokalno, besedilno in melodično šibek in to tudi ko virtuozno igra saksofon.
Za zaključek pa bi lahko kot precejšen kontrast prikazal sebe in končno začutil in prikazal zadovoljstvo v tem, da sem bil v življenju tako osamljen in skoraj izključno zavrnjen, ker nisem upal in znal pristopiti in ustvariti kemije in ker sem nekaterim zelo redkim puncam gnjavil, ko so me zavrnile, ter kako sem si v zaključku z lahkoto poiskal punco, ker sem končno neobremenjen sam sabo, med številnimi puncami, ki sploh niso obremenjene z mano in mojo preteklostjo in so zadovoljne z mojo v bistvu povsem zadovoljivo sedanjostjo(ki vsebuje tudi čisto dovolj denarja za marsikatero, skoraj povsem končan študij in zanimivo, čustveno, ustvarjalno glasbo), brez kakršnegakoli pritiskanja skozi spontano druženje našel takšno, ki me v moji trenutni situaciji povsem sprejema in me ima rada takšnega kot sem, sploh ker menim, da sem prijazen, podporen in pogovorljiv.
Na koncu filma pa sledi humoren zaključek, ko se vsi trije protagonisti dobimo, izmenjamo izkušnje in jaz njima dam svojo žensko, ona dva pa meni tiste, ki sta jih imela ona dva in one so to pripravljene narediti, ker nas imajo tako zelo rade!

  • Share/Bookmark
18.02.2019

The Sunset limited

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

V tem filmu, eden protagonist pretežno z vero in drugimi idejami kot so sreča, vrednote, sočutje, smisel, prepričuje drugega, naj ne naredi samomora. Razmišljam, da je eden glavnih problemov sveta, da imamo za vse probleme in žalost sveta, v bistvu le vero. In ko poizkušaš nekoga z vero prepričati naj se ‘zgolj’ ne ubije ali da naj se drži nekih bolj ali manj osnovnih vrednot, je problematika vedno prav v tem, da vsi zgolj kljubujemo svoji naravi. Torej, če nekdo dela, je to večinoma zato, da bo naredil nekaj dovolj dobro, da bo zato dobil plačilo in preživel, ne pa zato, ker ga nekaj res posebej veseli in ker želi drugim nekaj dati. Ko nekoga in le nekoga ljubi, je to pogosto iz sebičnih razlogov polastitve nekoga in posledičnih drugih prednosti, ne pa iz idealistične navezanosti in skupnega življenja. In bognedaj da si drugačna duša, ki se v življenju ne znajde in tudi na delovnem področju ne funkcionira najbolj in svet vidi drugače, hitro te bodo dali na podporo in te pustili na robu, češ zvleči se, če si nam dovolj podoben, naj ti bo, imamo socialo. Kar želim reči je to, da nas bo morda ekološka katastrofa prisilila, da bodo socialne vrednote za dobro vseh, kaj več kot vera in da propadamo prav zato, ker je narava vrednot vedno le vera v njih. In tako kot poizkuša eden v filmu, drugega prepričati naj veruje v življenje in srečnost dobrote kolikor je pač je, tako je tudi z vero v vrednote ali v boga, če že tako rečemo vrednotam, ki jih osebno ne želim dati v tako poosebljeno formo, saj menim, da glede na stanje sveta, sam svet zanika obstoj boga in ideja o obstoju boga, zanika pomen vrednot. Upajmo, da bodo vrednote kdaj presegle formo vere v bistvu, do takrat pa je v bistvu odločitev o samomoru v precejšnji meri prepuščena trenutnemu počutju posameznika. In večina nas je na srečo pozitivno in ohranitveno naravnana glede samomorilnih tendenc, pa četudi marsikdo iz sebičnih razlogov. Skratka menim, da ga v filmu ne uspe odvrniti od samomora, ker je to ali ohraniti svoje življenje, ne glede na vso absurdnost ali vso žalost sveta, najbolj od vseh vrednot, vezano na vero. Nasploh pa je problem, da so mnoge vrednote vezane na sočloveka, torej na to, da moramo preprosto verjeti in delati za dobro drugega, ne pa vedno le kolikor se maksimalno da, zase. To je tudi razlog, da se mnoge zgodovinske ‘akcije’ in institucije, ki skrbijo za moralo, tako izrodijo, saj so idealno leglo za izkoriščanje, kajti so v precejšnji meri same sebi namen. Rešitev je torej v človeku, ki bo znal videti preko svoje sebične narave, ko gre za mnoge vrednote, ki so res pomembne, ko pa gre za samomor, pa po eni strani prav ’sebičnost’ pogosto preprečuje samomor, a ga tudi povzroča, saj samomorilec ne upošteva kaj dosti posledic za tiste, ki bodo ostali, a prav v vrednoti, da naj ne bi naredili samomora, se zrcali splošna problematika vrednote kot idealistične ‘vere v vrednoto’, namesto ‘naravnega’ stanja glede vrednot. In prav tukaj vidim priložnost v človekovem preseganju samega sebe, da bo morda pristno našel skupne vrednote, ki bodo tudi eden glavnih razlogov, da se bo vsakemu zdelo bolj vredno živeti! Človek verjetno to preseganje že ves čas počne, a ga mora še povsem ‘najti’ in ‘ponotranjiti’ in to počne tudi skozi filozofska preizpraševanja in lik v filmu, ki hoče narediti samomor, je prav filozof in prav vso znanje o svetu, ga vodi v dodaten obup, a prav preizpraševanje o svetu in razmišljanje o vrednotah, ob hkratni ekološko socialni katastrofi, nas lahko pripelje do tega, da bodo vrednote do sočloveka res povsem del nas in potem bomo vsi tudi raje živeli in lažje razvijali svoje potenciale!

  • Share/Bookmark
9.01.2017

Superman(the movie)

Zapisano pod Družbena kritika, Film, Moje življenje avtor: samokodela

Pravkar gledam film Superman in eden od smislov je vsekakor, da čustveno povežemo dogodke iz filma, z dogodki iz našega življenja, če še niste vedli. Najpomembnejše pa je seveda, da Superman nariše mavrico, vse reši na dobro in tisti trenutek, ko se s punco tako globoko pogledata, a je Superman preveč izjemen, da bi lahko bila skupaj, najbrž ker si ne zna slečt spodnjih gat, pardon. Tako se ljubezen nadaljuje, kdaj kasneje sledi celo malo polomljen in popravljen tanker, ko so še snemali dobre filme in znali dobro zbrat pravo punco, ko je čas za to! Dobro se imejte!

  • Share/Bookmark
18.07.2016

Recenzija: Airplane

Zapisano pod Film, Humor avtor: samokodela

Pravkar sem gledal film Airplane in krepaval od smeha. Še posebej smešna sta bila Jamajčana in stevardesa, ki me je spominjala na sosošolko iz srednje šole. Pa dva tipa sta me spominjala, na dva skuliranca iz Zgornje Kungote, ki pa bi ju moral kar na random prepisat iz imenika, tako da tega ne bom počel. Naj se žurka začne!

  • Share/Bookmark
2.07.2016

Veronica parties

Zapisano pod Film, Humor avtor: samokodela

Minuta zabave! Pa brez zamere, politično sem neopredeljen in poznam same zelo fajn Veronike!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
20.06.2016

Recenzija: Batman v Superman

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

Film Batman v Superman, je zgolj zmeda in zavajanje ljudi, ki imajo pomanjkanje osnovnih, temeljnih sposobnosti razumevanja sveta in ljudi v njem. Strah da bo Superman postal zloben, je iracionalen, kot srednjeveški strah pred čarovnicami ali Trumpove politične mahinacije, ki dokazujejo ne le povsem iracionalno paranojo, pred vsem okrog nas, ampak tudi aktivno delujejo proti vsakemu(manjšinam, družbeno ogroženim,..), ki pač ni Trump, kajti kaj drugo zanima Trumpa, kot zgolj njegovi lastni interesi, ki jih skuša uresničiti, skozi nepoštene načine. Ampak svet ima trdne temelje, ima boga. In predvsem, ljudi je zelo težko spremeniti! Zakaj? Ker so večinoma dobri in k temu se na srečo, da še dodajati. Največje vojne v zgodovini, so se zgodile, zaradi v dno duše hudobnih posameznikov, ki še zdaleč niso zgolj drugače funkcionirali, ampak so bili povsem pokvarjeni, med tem ko je večina že pred tisočletji, želela predvsem sodelovati in živeti mirno, srečno življenje. In ja, imeli smo že Supermana, ki je za nekaj časa postal nekoliko zloben(ne zgolj drugačen), a to je bilo zaradi Kriptonita, ki so mu ga zabodli v hrbet in kmalu je to premagal in spet postal takšen, kot je ves čas v zavesti ljudi, tujek je bil le kratkotrajna, delna, manjša sprememba. In nazaj k filmu, Batman, ki je zmeraj bil izrazito racionalen in inteligenten borec za pravico, je kar naenkrat navdušenec nad teorijami zarot, ki jih širijo mediji, da je Superman povzročil neke povsem nepreverjene dogodke, hkrati pa ne kaže prav nobenih znakov zla. Zakaj napadati nekoga, ki še ni naredil nič zlega? In od kdaj je Lex Luthor zainteresiran za pomoč svetu?! In glede na to, da ustvari pošast, ki bi naj uničila Supermana, hkrati pa seveda delala zgolj v Lexovem interesu, zakaj potem ustvari pošast, nad katero nima nobene kontrole ali vsaj vpliva, kot je imel v starih časih nad Zodom? Katastrofalno zanič je ta film! Nima nobene logike in smisla, temelji le na vizualno precej bedni akciji in na strahu, da bo super heroj, ki ga v realnem svetu sploh ni( razen delčki božanskega, supermanovskega, dobrega v nas samih), kar naenkrat naredil res najbolj zlobne stvari na svetu in pri tem ga onemogoča povsem iracionalni Batman. Skratka dobri ljudje tega sveta, si bodo raje pogledali kakšen boljši film, ki jim zna subtilno, kvalitetno in vsebinsko prikazati probleme, ter dobre spremembe sveta, kajti v tem filmu, je zgolj fizična akcija, ki jo povsem nesmiselno argumentirajo neargumenti, da so povsod nevarnosti, za katere zaenkrat ni nobene osnove ali dokaza in da potrebujemo na svetu veliko nasilja in preganjanja, saj je poln nevidnega in nerazložljivega zla, ki le čaka, da se uresniči iz vsakega človeka, tako da bomo očitno res kmalu potrebovali Supermana in to seveda takega, ki nikoli ne naredi niti najmanjše napake(funkcionira itak drugače in sploh kot Clark je celo precej nefunkcionalen, a ne slab, a drugačnost sploh Amerika težko gleda), kot smo to pri tem super heroju navajeni, upajmo pa, da večina Američanov vendarle ne misli, da je to Donald Trump, kajti najbrž so opazili, koliko je Amerika napredovala glede rasizma, strpnosti, nasilja, pa tudi skrbi za sočloveka in mnogih stvari in ves svet napreduje prav po zaslugi tega, da ljudje so kot so, mnogi, mnogi precej vsakdanji, a več kot dovolj vredu in zaupanja vredni, pa čeprav vsak funkcionira nekoliko po svoje. Treba je pač zapisati, da je ta film tako Trumpovski, da to moramo omeniti in čeprav svari tudi proti zavajanju, s strani tistih z močjo in oblastjo, pa tega ne naredi vsebinsko in argumentirano. Toda svet se vrti kot hoče večina, tisti ki nimajo veliko moči in so preprosto dobri ljudje in tukaj nima skoraj nobenega vpliva, kateri bedak je zmagal na zadnjih volitvah kjerkoli. Ti mnogi, mnogi ljudje, so dovolj dobri, da je svet poln večinoma dobrih in resnično je še posebej pomembno, da je na svetu tudi dovolj izjemnih intelektualcev, kulturnikov in ostalih takšnih ljudi, ki držijo svet v dobrem, so skromni in vendarle je v manjši meri, tudi ta film, hvalospev njihovim močem, ki so združene z dobroto, skromnostjo, čim večkrat dovolj zadržano baročno virtuoznostjo, ter seveda pravo mero galantne pomembnosti in kvalitetne vsebine.

  • Share/Bookmark
25.02.2016

Zlati prah

Zapisano pod Film, Glasba avtor: samokodela

https://m.youtube.com/watch?v=VYkTFM0×7RE

in vsi so se najedli letenja ptic.

Sem razmišljal zdaj na poti, ob opazovanju ptic, da je malo bukslnasta zgodba, ampak je težko ptico razdelit na tri enake dele, pa raje vidim ptico, da leti in pristane ob meni.

  • Share/Bookmark
20.02.2016

Filmska recenzija: Up

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

Animirana zgodba Up, nam podari alegorijo na višje in duhovnega erosa polne cilje, skozi združenost zaljubljencev, ki živita svoje skupne sanje, tako da vse življenje hrepenita po skupnem življenju, kakor sta si ga želela že v otroštvu. Želja postati pustolovca v Južni Ameriki, po vzoru njima ljubega, velikega raziskovalca, ki obožuje leteče Zeppeline in starodavna bitja, se jima uresniči zgolj skozi vsakdanje skupno življenje, ki namesto pustolovščin napolni njun album slik. Dialektika se vzpostavi skozi večno razpetost človeštva, med tistimi, ki živijo vsakdanje in jih je treba spodbujati ob nenehnem vprašanju, koliko to sploh potrebujejo in koliko je razburljivo, pustolovsko, umetniško in hkrati kvalitetno življenje zelo zaželeno in med tistimi ne pogostimi, ki takšni so in če se takšni najdejo še v ljubezni, je to lahko čudovita zveza, polna iskrive kreativnosti, duhovitosti in romantične izpolnjenosti, ob izogibanju dekadenci in ob uspešnem in dovolj zdravem življenju, ki nikomur povsem ne prizanese. Globoka sporočilnost se v zgodbi sicer zgodi šele na koncu, ob transcendentalnem preskoku, ko starček že izgubi ženo, s katero sta živela precej vsakdanje in ko ga želijo mestni uradniki preseliti v dom, spremeni svojo hišo v letečo ladjo in zbeži do slapov, kamor sta v otroštvu z ljubeznijo, postavljala pustolovščine in skupaj sanjala da bosta tam živela. Ob tem spozna prijatelje, ki mu pomagajo, ter pustolovca, ki tam živi in jima je bil v inspiracijo v otroštvu, a v svojem bistvu nikoli ni bil pustolovec, saj se je želel le dokazovati z odkritji in ker je ena od prijateljic poleg dečka in psička, tudi eksotična ptica, jo morajo prijatelji reševati in na koncu ko se rešijo, skupaj kontemplirajo, da je gospod živel srečno življenje in da so se mu otroške sanje uresničile, skozi precej vsakdanje življenje, ker strastno, filozofsko koncipiranega življenja, morda nikoli ni potreboval, a so ljudje in zaljubljeni, ki to močno potrebujejo in opominjajo vse ljudi, za kaj je vendarle najbolj vredno živeti!

  • Share/Bookmark
8.02.2016

Filmska recenzija: Self/less

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

V znanstvenofantastičnem, družbeno angažiranem filmu Self/less, se ultra bogati tajkun, ki ne da veliko na odnose, celo na svojo hčerko precej resno pozablja, znajde tik pred smrtjo, saj ima neozdravljivega raka. Ponudijo mu priložnost, za kopiranje njegovega uma v drugo telo, ki naj bi bilo zraslo v laboratoriju. Hitro po uspešni presaditvi, pa začne doživljati nenavadne vizije, ki mu jih vodja celotne operacije, odpravlja s tabletami. Kmalu se izkaže, da gre za spomine duše, ki še biva v telesu, kajti magnat ugotovi, da je telo last mladega očeta in ko obišče hišo njegove žene, ta vsa čustveno zaprepadena ugotovi, da njen mož ni umrl, kmalu pa tudi, da ne gre več povsem za njenega moža, ampak le za njegovo telo in nekaj spominov, ki se hočejo vrniti in da je dal znanstveni korporaciji svoje telo, da bi hčerkici plačal težko operacijo srca. V dogajanju, ki je polno akcije, ko korporacija, ki mu ni dovolila obiska družine, lovi mlado družino, on pa je bil nekoč specialec in skuša rešiti vso družino, ter polno napetih in vizionarskih prepletov, se odpirajo mnoga vprašanja človeštva. Že ko se vrne k ženi, začutimo prehod med družbenimi sloji in načinom življenja.

Lahko nekdo, ki je v povsem drugi situaciji, ne samo življenjski, ampak je celo umrl in se nahaja v drugem telesu, res nadaljuje z vsaj enakim osebnim in družbenim življenjem? In med tem ko to še gre, kdo ima pravico, do takšnega početja s človeškim bitjem? Med tem, ko je kopiranje uma v drugo telo, povsem nesprejemljivo, pa je kopiranje v telo, ki je zraslo v laboratoriju, prav tako problematično. Četudi damo odločitev na referendum, je možna prevlada množičnosti in sebičnosti. Telo, ki zraste v laboratoriju, sicer nima nobenega življenja, nekdo ki ga v to telo prenesejo, pa je doživel veliko lepega, kar želi nadaljevati, toda ali nima tudi nekdo, ki raste v laboratoriju, pravico, da živi duhovno polno in preprosto lepo življenje, izven njega!? In kam sploh vodi vsa ta razvoj? Morda se je znanost že precej iztrošila in lahko vplivamo predvsem še na družbenem področju, z besedami, kjer morda dosežemo višine, še ne doživete. Kjer ljudje, ki razmišljajo malo bolj grandiozno, ob vsem splošnem napredku, doprinesejo še kaj več bistvenega.Toda eno je pisati o tem, kako se lahko imamo vsi skupaj čim lepše, eno pa so vprašanja, ki so morda na nek način za vse nas, zmeraj prevelika.

Vprašanja, ki jih prinaša prav zelo velik tehnološki razvoj in jih prej preprosto ni bilo. Vsakršno podaljševanje človeškega življenja, prinese zelo pomembna vprašanja o etičnosti ljudi, ki bodo živeli tako dolgo, kot tudi glede dostopnosti tehnologij vsem in posledični prenaseljenosti planeta, kar prinaša vsaj do neke mere, možnosti velikega pomanjkanja osnovnih sredstev za preživetje, kje bo od pomanjkanja umiralo še več nemočnih in nedolžnih. Film je sicer vizualno in akcijsko zasnovan dokaj nerodno, nespretno, sploh ko se sprašujemo, zakaj sprememba magnatove vestnosti in boj za pravico, ko poskuša rešiti družino, ob tem pa obračunati še s korporacijo, ki se ukvarja s poslom prenašanja duš.

Deloma gre tudi za manj kakovosten remake filma Seconds, kjer zdolgočasenega poslovneža, spremenijo v uspešnega mladega slikarja, a ostane nezadovoljen in o katerem je Žižek govoril, da izpostavi problematiko nezadovoljstva ljudi, ne glede na to, kako jih spremenimo, saj ostanejo ujetniki sistema in iščejo košček sreče vsaj v zasebnem življenju, ne glede na to kdo so. Žižek zmeraj poudarja tudi, da sreča sploh ni nujen del življenja. Uspešni in kreativni ljudje, ponavadi najdejo globoko srečo in se slej ko prej znajdejo, zato gre pri tem filmu poudariti predvsem, da sta ustvarjalnost in družbena angažiranost, ključna za notranjo srečo, sploh v ekonomskem sistemu, ki se je edini izkazal za dovolj učinkovitega in ga prav zato moramo še izpopolnjevati. Govoriti, da pa je vsakršna želja po uspehu in individualnosti, naravnanosti k določenim ciljem, tudi nekim uspehom, napačna, ker nas vleče v potrošniško družbo, pa je po mojem mnenju napačna, saj med ljudmi so razlike v sposobnostih in željah in željah po individualni uresničenosti. Tudi razlike, ki se porajajo med ljudmi in različna stopnja potrošnje, so pomembne, če so zmerne, kar je že del starih filozofij, skrajni levičarji pa za vse našteto, pogosto nimajo nobenih alternativ.

Poudariti je treba tudi, da iskanje sreče, z izključevanjem drugih, ni prava pot, kaj šele tako, da na silo zavzamemo položaj nekoga ali celo njegovo telo. Kar ljudje iz sebe naredijo, pa je zelo pomembno, a prav zato je to zahtevna pot, ki se je ne da narediti kar na hitro. Predvsem pa je pomembna združenost ljudi, pa čeprav obstaja družbena razdeljenost glede na sposobnosti, a naj bo predvsem ta, drugih pa čim manj in naj ljudje živijo v harmoniji, kot da so eno telo in duša!

  • Share/Bookmark
25.11.2015

Superman

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

Tipično, bad guy označen kot ‘diseased maniac’, good guy pa nadrogiran od zelenega trankvilizatorja, ker je pozabo da se mu sanja, da lahko spremeni svet, med tem ko je zaspal na vozičku! Reši pa ga seveda kar neka koza, ki smrdi po ameriškem duhu! A še nam lahko uspe izboljšati svet, dokler smo fani takih pozitivnih filmov!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark