Arhiv za kategorijo Moje življenje .

2.05.2021

Moji izjemni uspehi pri ženskah

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

Izjemna finančna in poklicna uspešnost, poslovna in hrati še celo posebej izjemna umetniška uspešnost, samoiniciativnost, samorealizacija, samostojnost, ambicioznost in izjemno zdravje, so vsekakor moj zaščitni znak, kar v tej sodobni potrošniški družbi izjemno vpliva na to, da sem med ženskami izjemno zaželjen in jim imam ogromno tako v kulturno posvečenih ljubezenskih razmerjih kot bolj bežno, saj v meni vidijo svojo lastno uspešnost in dodatne možnosti za družbeno samorealizacijo, med njimi pa seveda izbiram le najboljše, po možnosti še malo bolj uspešne in lepše od mene. Moje možnosti seveda zaradi pleše, prevelike teže, nizke postave in dvobarvnih brk in brade niso nič manjše, saj te pomanjkljivosti kompenziram s svojimi izjemnimi uspehi, pa tudi s tem, da se v prostem času oblečem v stare cunje in grem za dobro voljo lovit še ženske iz nižjih slojev, ki bolj slabo izgledajo in jim prodajam zgodbo, da sem srednje uspešen šlosar, ki naredi vse za to, da prihrani denar, da lahko svoji ženski kupi dobro pijačo in obleko in da se v prostem času borim za bolj pravične odnose med ljudi, čim močnejšo socialno državo in da se za zavzemam za to, da bi država organizirala zmenke za grde, revne in bolne.

  • Share/Bookmark
29.04.2021

Prva skladba z novega albuma je Cesta in tukaj je zapis o njej in skladba

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Pesem Cesta je prva pesem z mojega novega albuma Ljubezen za vse! Pesem je nastala, ko sem se nahajal v precej nemočnih in občutljivih časih svojega življenja. Kljub temu, da so v skladbi tudi tenorske pasaže, se ta krhkost zazna. Pesem najprej govori o dekletu, ki se v najstniških letih kljub mojemu moledovanju, joku in stoku ni navdušila nad mano in mojo ljubeznijo in je tudi, če reflektiram zdaj, delovala precej vzvišeno in kot pravi pesem so moje solze nemoči, muljavo razmehčale poti in iskal sem dekle pristnih oči, da ponosno ugotovim, da moram najti cesto, ki vodi v moje mesto. Cesta v bistvu simbolizira nek bolj urejen, bolj družbeno umesten in uspešen način iskanja ljubezni, moje mesto pa simbolizira nek nov kraj, kjer bi rad našel svoje mesto, pa tudi, da bi našel svoje mesto v domačem mestu. V drugi kitici, ki je zelo tenorska in svetla, pa pojem o novem dekletu, ki sem jo našel in z njo in v sreči sva odplesala na vrhovih dreves, ter v deželo z zastavami ljubezni in na poletne travnike in zdaj skupaj iščeva in tudi gradiva cesto, ki vodi v najino mesto in torej iščema svoje mesto in delo na svetu, kot to mora vsak nenehno početi. Damir Ovčar se je kar namučil, da je pesem ritmično postavil, tudi nekatere akorde sma malo menjala, pa čeprav so prejšnji lepo obarvali verze, a zaradi harmonije je tako bolje. Posnel je zelo lep kreslinovski solo, rirmične akustične in električne kitare, lepe klaviature, še posebej tiste v drugi kitici in ritmičen, melodično dovršen bas v tej sicer v osnovi dokaj neritmični skladbi. Zelo se je potrudil. Aleš Zorec je dodal bobne, ki subtilno podkrepijo skladbo, a hkrati tudi dovolj zarokajo. Gregor Žuraj pa je z masteringom poskrbel, da so vse plasti skladbe zares dobro slišne! Hvala prijatelji!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
29.04.2021

Moj prvi album s soglasbeniki je končan in tukaj je

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Prvi album skupaj s soglasbeniki z naslovom Ljubezen za vse, je končan! Vokal, besedila, melodije: Samo Kodela; produkcija, aranžmaji, vsi inštrumenti razen bobni, miks: Damir Ovčar; bobni: Aleš Zorec; mastering: Gregor Žuraj. Hvala prijatelji! Link dela, samo kliknite gor spodaj. Ne vem zakaj javi, ko pridete na playlisto, da prvi posnetek ni na voljo. Počakate da premakne na drug posnetek in potem kliknete prvega in bo šlo do začetka do konca albuma! Hvala za razumevanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
23.04.2021

Dim nočnega bluesa

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Skoz te pogrešam,
tebe in tvoj cigaret po seksu,
zdaj nekje sama ali z nekom sediš
in jaz malo nesramno mislim,
da sama
in da ob cigareti vsaj še malo misliš name
in na najin blues,
ki se je zibal in kopal po globinah strasti,
med tem ko sva se midva kopala v sokovih
telesa in duše
in kako ti je tista nočna rdeča srajčka
padala čez telo in prsi
ali sploh obstaja zato,
da si sama,
ali pa je prav zato zdaj na tebi,
med tem ko kadiš cigaret,
morda po seksu z nekom?
V duši me zdaj peče ta cigaret,
še sem s teboj,
si ti kaj z menoj?!

  • Share/Bookmark
10.04.2021

Večer preseganja

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Siv je večer,
kakor da vse pada
v večno osamljenost.
S prijateljem sedima na terasi,
v srednjih letih sem našel
najboljšega prijatelja.
Poslušama Led Zeppeline,
ki jih zaverovano, zelo resno
poslušam že 25 let.
Koncert je iz zgodnjih let,
a prijatelj glasbenik pravi,
da so razštrikani,
ob njegovih grimasah
se začneva režati.
Reživa se tri komade kot obsedena,
malo mi je žal.
A s prijateljem sem izstopil
iz svojega oklepa.
Potem me uči ritmično
igrati komad Še je čas,
nato se še malo režima koncertu.
Peljeva se domov pod mesecem
in sivimi oblaki,
peljeva se mimo hiše
neke davne ljubezni,
sprašujem se koliko strasti,
nasmehov, pogovorov,
lepih besed ljudje zamudijo,
koliko krat se sprejo in užalijo,
ker ne zmorejo za drugega
izstopiti iz svojega kokona.
Človek obupa nad spreminjanjem sveta,
a ko vidi zelene travnike in poletne rože,
si reče to je to,
vse je na dlani in tako preprosto
in ta glasba in te rože,
združujejo in zdi se,
da vsak razume kaj je dobro
in da si vsi želimo isto,
hipiju se rože posušijo,
sociologu, filozofu največjemu,
se misli raztreščijo,
o le kako bi se dalo s strpnimi,
lepimi besedami z vsakim prijatelj
postati in ostati,
sam sem komaj izstopil
iz svojega oklepa
in tako vsak se svojega oklepa,
skupen smeh pod sivimi oblaki,
daje upanje in srečo odklepa.

  • Share/Bookmark
4.04.2021

Sem len in zmeden, zato sem kantavtor, hvaležen prijatelju in Stevu Jobsu

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Sem len in zmeden,
zato me šola in služba ne zanimata
in v glasbi so me najbolj pritegnile
besede, melodije in kričanje,
ter cvileče kitarske solaže,
zato hard rock kantavtor sem postal.
Skozi leta sem vse bolje kričal
svoje melodije, besedila
in včasih dobil kakšen koncert,
a ker sem len in zmeden,
kdo bo delal aranžmaje,
jaz jih ne znam,
kdo organiziral vaje,
kdo vse posnel,
kdo naredil ovitek
in natisnil plošče,
kdo organiziral bo koncerte,
kje našel vse te bom eksperte,
založbe in managerji hočejo končne izdelke,
jaz pa delam le svoje surove izstrelke,
ki mnoge vržejo na rit,
a ker sem len in zmeden,
koncertna prizorišča in radii rečejo,
pojdi se solit.
Morda bi potreboval dolga leta
izobraževanja,
tono denarja,
glasbenih detajlov raziskovanja,
velike studie,
izjemne producente,
razumevanje vseh inštrumentov,
ritma, jazza, harmonije,
solfeggia, teorije, prakse,
basa, trombona, orglic,
ksilofona in glavnika,
mačka Murija, Beethovna,
Ježka, Murna in ljubljanskih slavčkov
in ravno sem mislil oditi
s kitaro in ojačevalcem
kričat pred RTV,
naj studio mi svoj odprejo
in svojo frekvenco,
naj mi vratar uredi aranžma,
naj pripravijo dolge trakove,
big band, snemalce,
zapovedi, pokojnega Mojzesa,
naj Ati Soss me drži za roko,
naj mi s snemalcem Acom Razbornikom
in vsaj Janijem Kovačičem dajo zaroko,
naj vse se zavrti v crescendo,
saj s tako energijo kričim svoje komade
in vendar moram od nečesa živeti,
naj vendar končam na ulici,
nekako moram začeti,
kako naj pridem do vse te velike mašinerije,
saj nisem Baltazar,
sem sploh v pravem stoletju,
v svoji lenobi in zmedenosti,
ne najdem ne poti, ne ljudi,
ne sredstva, ne cilja, ne studia,
ne plošče, ne lignjev in ne iščem sploh banketa.
A glej v svojem stoletju sem našel muzikaličnega prijatelja,
s parimi kitarami(še en Drug posnel je bobne)
mikrofonom in računalnikom,
kot pred stoletji skladatelj
bi našel le papir in klavir,
a prijatelj ima še srce,
izkušnje v skupinah
in lepe ideje,
za par evrov potlej dal natisnit
bom cdje,
kak ducat le za radijske postaje
in dal komade na internet portale,
tako z valovi bom prišel v vse konce in kraje
in če se kdo navduši,
me bo našel bend,
se bom zmenil za koncerte,
zraven sebe bom imel eksperte,
jaz pa leni bom kantavtor,
pisal komade bom v garaži
in hvalil Steva Jobsa,
da je namesto mene ugriznil
v to korporativno kislo jabolko
in ustvaril naprave za lenuhe,
kjer s klikanjem
in bolj delovnim prijateljem,
skoraj zastonj lahko ustvariš
fino muziko in lepe upe.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno nezadovoljno zadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekoč bom majhen črn oblak,
ki grdo gleda, je slabe volje,
a se ničesar ne zaveda
in tako je majhen in bel
od sreče poleta,
da je strela le v njem,
nikamor se ne razstreli
in leta, leta
in ta strela,
ki ga dela črnega
in zaradi katere rad negoduje,
je svetloba Luciferjeva,
ki razsvetljuje
in sreča v nesreči je,
da se oblak ničesar ne zaveda
in ta oblak sem jaz
in glej vse mimo mene gre
in vse premislim in premerim
in včasih skoraj kaj zamerim,
a vse mimo mene gre,
strela v meni je orgazem
in vse lepo je in vse lažje,
ker letim, se ničesar ne zavedam
in ne bojim in sem srečen,
ko izpuhtim v nesreči.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno zadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekoč bom majhen bel oblak,
skozi katerega sije Sonce,
nekoč bom angel brez zavesti,
nekoč bom imel v nebesih izpolnjene
vse želje, takrat, ko bom majhen bel oblak,
takrat bom srečen kot sem zdaj,
ker se mi nikoli ne mudi na vlak,
ker sem vedno že na cilju,
ker na mene sije Sonce
in če zmanjka hrane in če zmrznem,
bom snežinka, ki poleti v reko
in potlej s Soncem
spet postane srečen,
majhen bel oblak.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno nezadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Včasih sem slabe volje
brez razloga
in ni je stvari,
ki bi me razveselila,
nobeno delo ne počitek,
ne prineseta spokojnosti
in v neki čudni nečimernosti,
bi celemu svetu rad povedal,
kako in zakaj sem nezadovoljen,
pa se besede mi vozljajo,
se v nesmiselne razlage razrahljajo,
saj sam ne vem kaj je narobe
in bolj kot tuhtam in razlagam,
bolj ni rešitve
in slaba volja rije mi po glavi,
kot gnili črv, poln črnega žolča
in če bi mi čarobni duh v tem trenutku
izpolnik vsako željo,
bi jo v preziru zavrnil
in naprej mislil ledeno mračne misli,
ki se kot satan zamotavajo
v neodrešujoče razlage
o občutkih mučeništva,
v misli, ki ničesar ne dajo
in ničesar ne vzamejo,
le rijejo pod čelom
in nikoli ne veš,
kdaj bodo odšle
in kdaj bodo spet nazaj,
saj tukaj z nami so za večno.

  • Share/Bookmark
12.03.2021

Pravi prijatelj

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Spoznal sem res dobrega prijatelja,
ob njem povsem spoznal,
kako pomembna mi je vera,
pa četudi le vera v dobro
in ob njegovi dobroti,
sem mi včasih celo zagnusi ves moj humor,
ki ga on večinoma podpira
in ob lepih trenutkih z njim,
se zares zavem koliko sem trpel
in s prijateljem upam na boljše čase
in mi je včasih ob vsem minulem trpljenju tudi žal,
da se kdaj ponorčujem iz svojih težav.
In vesel sem, da mi prijatelj pomaga na moji poti
in da z njim skupaj ustvarjava
in da me posvari pred slabimi ljudmi,
na poti dobrote in ljubezni.

  • Share/Bookmark