Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

10.04.2021

Večer preseganja

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Siv je večer,
kakor da vse pada
v večno osamljenost.
S prijateljem sedima na terasi,
v srednjih letih sem našel
najboljšega prijatelja.
Poslušama Led Zeppeline,
ki jih zaverovano, zelo resno
poslušam že 25 let.
Koncert je iz zgodnjih let,
a prijatelj glasbenik pravi,
da so razštrikani,
ob njegovih grimasah
se začneva režati.
Reživa se tri komade kot obsedena,
malo mi je žal.
A s prijateljem sem izstopil
iz svojega oklepa.
Potem me uči ritmično
igrati komad Še je čas,
nato se še malo režima koncertu.
Peljeva se domov pod mesecem
in sivimi oblaki,
peljeva se mimo hiše
neke davne ljubezni,
sprašujem se koliko strasti,
nasmehov, pogovorov,
lepih besed ljudje zamudijo,
koliko krat se sprejo in užalijo,
ker ne zmorejo za drugega
izstopiti iz svojega kokona.
Človek obupa nad spreminjanjem sveta,
a ko vidi zelene travnike in poletne rože,
si reče to je to,
vse je na dlani in tako preprosto
in ta glasba in te rože,
združujejo in zdi se,
da vsak razume kaj je dobro
in da si vsi želimo isto,
hipiju se rože posušijo,
sociologu, filozofu največjemu,
se misli raztreščijo,
o le kako bi se dalo s strpnimi,
lepimi besedami z vsakim prijatelj
postati in ostati,
sam sem komaj izstopil
iz svojega oklepa
in tako vsak se svojega oklepa,
skupen smeh pod sivimi oblaki,
daje upanje in srečo odklepa.

  • Share/Bookmark
4.04.2021

Sem len in zmeden, zato sem kantavtor, hvaležen prijatelju in Stevu Jobsu

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Sem len in zmeden,
zato me šola in služba ne zanimata
in v glasbi so me najbolj pritegnile
besede, melodije in kričanje,
ter cvileče kitarske solaže,
zato hard rock kantavtor sem postal.
Skozi leta sem vse bolje kričal
svoje melodije, besedila
in včasih dobil kakšen koncert,
a ker sem len in zmeden,
kdo bo delal aranžmaje,
jaz jih ne znam,
kdo organiziral vaje,
kdo vse posnel,
kdo naredil ovitek
in natisnil plošče,
kdo organiziral bo koncerte,
kje našel vse te bom eksperte,
založbe in managerji hočejo končne izdelke,
jaz pa delam le svoje surove izstrelke,
ki mnoge vržejo na rit,
a ker sem len in zmeden,
koncertna prizorišča in radii rečejo,
pojdi se solit.
Morda bi potreboval dolga leta
izobraževanja,
tono denarja,
glasbenih detajlov raziskovanja,
velike studie,
izjemne producente,
razumevanje vseh inštrumentov,
ritma, jazza, harmonije,
solfeggia, teorije, prakse,
basa, trombona, orglic,
ksilofona in glavnika,
mačka Murija, Beethovna,
Ježka, Murna in ljubljanskih slavčkov
in ravno sem mislil oditi
s kitaro in ojačevalcem
kričat pred RTV,
naj studio mi svoj odprejo
in svojo frekvenco,
naj mi vratar uredi aranžma,
naj pripravijo dolge trakove,
big band, snemalce,
zapovedi, pokojnega Mojzesa,
naj Ati Soss me drži za roko,
naj mi s snemalcem Acom Razbornikom
in vsaj Janijem Kovačičem dajo zaroko,
naj vse se zavrti v crescendo,
saj s tako energijo kričim svoje komade
in vendar moram od nečesa živeti,
naj vendar končam na ulici,
nekako moram začeti,
kako naj pridem do vse te velike mašinerije,
saj nisem Baltazar,
sem sploh v pravem stoletju,
v svoji lenobi in zmedenosti,
ne najdem ne poti, ne ljudi,
ne sredstva, ne cilja, ne studia,
ne plošče, ne lignjev in ne iščem sploh banketa.
A glej v svojem stoletju sem našel muzikaličnega prijatelja,
s parimi kitarami(še en Drug posnel je bobne)
mikrofonom in računalnikom,
kot pred stoletji skladatelj
bi našel le papir in klavir,
a prijatelj ima še srce,
izkušnje v skupinah
in lepe ideje,
za par evrov potlej dal natisnit
bom cdje,
kak ducat le za radijske postaje
in dal komade na internet portale,
tako z valovi bom prišel v vse konce in kraje
in če se kdo navduši,
me bo našel bend,
se bom zmenil za koncerte,
zraven sebe bom imel eksperte,
jaz pa leni bom kantavtor,
pisal komade bom v garaži
in hvalil Steva Jobsa,
da je namesto mene ugriznil
v to korporativno kislo jabolko
in ustvaril naprave za lenuhe,
kjer s klikanjem
in bolj delovnim prijateljem,
skoraj zastonj lahko ustvariš
fino muziko in lepe upe.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno nezadovoljno zadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekoč bom majhen črn oblak,
ki grdo gleda, je slabe volje,
a se ničesar ne zaveda
in tako je majhen in bel
od sreče poleta,
da je strela le v njem,
nikamor se ne razstreli
in leta, leta
in ta strela,
ki ga dela črnega
in zaradi katere rad negoduje,
je svetloba Luciferjeva,
ki razsvetljuje
in sreča v nesreči je,
da se oblak ničesar ne zaveda
in ta oblak sem jaz
in glej vse mimo mene gre
in vse premislim in premerim
in včasih skoraj kaj zamerim,
a vse mimo mene gre,
strela v meni je orgazem
in vse lepo je in vse lažje,
ker letim, se ničesar ne zavedam
in ne bojim in sem srečen,
ko izpuhtim v nesreči.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno zadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekoč bom majhen bel oblak,
skozi katerega sije Sonce,
nekoč bom angel brez zavesti,
nekoč bom imel v nebesih izpolnjene
vse želje, takrat, ko bom majhen bel oblak,
takrat bom srečen kot sem zdaj,
ker se mi nikoli ne mudi na vlak,
ker sem vedno že na cilju,
ker na mene sije Sonce
in če zmanjka hrane in če zmrznem,
bom snežinka, ki poleti v reko
in potlej s Soncem
spet postane srečen,
majhen bel oblak.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno nezadovoljstvo

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Včasih sem slabe volje
brez razloga
in ni je stvari,
ki bi me razveselila,
nobeno delo ne počitek,
ne prineseta spokojnosti
in v neki čudni nečimernosti,
bi celemu svetu rad povedal,
kako in zakaj sem nezadovoljen,
pa se besede mi vozljajo,
se v nesmiselne razlage razrahljajo,
saj sam ne vem kaj je narobe
in bolj kot tuhtam in razlagam,
bolj ni rešitve
in slaba volja rije mi po glavi,
kot gnili črv, poln črnega žolča
in če bi mi čarobni duh v tem trenutku
izpolnik vsako željo,
bi jo v preziru zavrnil
in naprej mislil ledeno mračne misli,
ki se kot satan zamotavajo
v neodrešujoče razlage
o občutkih mučeništva,
v misli, ki ničesar ne dajo
in ničesar ne vzamejo,
le rijejo pod čelom
in nikoli ne veš,
kdaj bodo odšle
in kdaj bodo spet nazaj,
saj tukaj z nami so za večno.

  • Share/Bookmark
12.03.2021

Pravi prijatelj

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Spoznal sem res dobrega prijatelja,
ob njem povsem spoznal,
kako pomembna mi je vera,
pa četudi le vera v dobro
in ob njegovi dobroti,
sem mi včasih celo zagnusi ves moj humor,
ki ga on večinoma podpira
in ob lepih trenutkih z njim,
se zares zavem koliko sem trpel
in s prijateljem upam na boljše čase
in mi je včasih ob vsem minulem trpljenju tudi žal,
da se kdaj ponorčujem iz svojih težav.
In vesel sem, da mi prijatelj pomaga na moji poti
in da z njim skupaj ustvarjava
in da me posvari pred slabimi ljudmi,
na poti dobrote in ljubezni.

  • Share/Bookmark
28.02.2021

Zadovoljen sem

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Napisal bom čudaško,
kratko, osebno, nereflektirano
pesem o tem,
kako v življenju nisem
bil preveč zadovoljen.
Zdaj sem zadovoljen,
pesem je končana.

  • Share/Bookmark
28.02.2021

Izgubil in našel sem življenje, ki tako kmalu je za vedno izgubljeno

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Z leti sem začutil,
da sem skozi nejasnost
čudaškosti moje komunikacije,
bil v očeh družine in drugih ljudi,
viden kot neracionalno in noro bitje,
kar vsakega boli,
a v meni je gorela luč argumenta in racionalnosti,
vendar sem bil,
kakor bi imel usta polna gostega lepila
in prav vsi govorimo včasih nerazumljiv jezik,
ko se nam Babilonski stolp,
ki ga skušamo graditi do boljšega življenja,
podpre pot težo lastnih pomanjkljvosti
in skupnega gorja.
Veliko sem delal,
a redko dobil potrditev in vračilo
od drugih ljudi,
kakor da bi veliko krat iskal pot do tega,
kako se iz povsem narejenih delov,
končni izdelek naredi.
Dogajalo se mi je to,
kar se vsakemu dogaja,
ko sizifovsko išče novo ime in diagnozo,
za splošno stanje človeka,
za human condition
trpljenja in proti njemu nove in nove pomoči.
A glej končno sem našel cilje in zaključke,
prijatelje, napredek, srečo in zadovoljstvo dela dokončanega, zdravje v znanju, duši in telesu,
povezanosti, nasmehu in uspehu
in se kot vsi prepričal,
da vse to je tisto,
kar nekako mora narediti razliko,
pa čeprav nekje globoko v sebi,
vsi utapljamo nenehno bolezen bolečine,
ki nas kmalu zvrne v grob,
a spoznal sem,
da je tisto, kar naredi razliko,
zadovoljstvo, da je dan zares povsem izpolnjen,
glede na maksimalne zmožnosti,
dane in priborjene,
da grenkoba frustracije, ujetosti v nerazvoju življenja
in nevključenosti,
ti življenja ne kazi.

  • Share/Bookmark
20.02.2021

Pesem o Robertu Plantu in navadnem smrtniku

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Robert, tvoj talent in sreča
in iskrena glasbena pot,
kreativno nastala iz glasbe mnogih
neznanih glasbenikov,
so te pripeljali do neverjetnih uspehov,
toda zato so te vse tragedije,
operacija glasilk, prometna nesreča,
ki bi te skoraj za vedno pustila na vozičku,
smrt sina, smrt Johna Bonhama
in še razpad zakona,
toliko bolj prizadele.
In vsi majhni triumfi po Led Zeppelinih,
so bili in izgledali veliko manjši.
In poglej mene in navadne smrtnike,
med njimi se jaz ukvarjam z glasbo
in tako zelo obožujem tvojo glasbo,
leta in leta sem ustvarjal v svojem studiu,
(tudi ti in tvoji soglasbeniki ste potrebovali mnogo dni),
potem sam ustvaril iskren album,
z neritmično ritem sekcijo,
ker me je ritmično ponavljanje
v glasbi zelo malo zanimalo
in moje življenje je polno največjih tragedij
in padcev,
a kdor je v stiku s svojim srcem,
ta v istem življenju živi kot ti,
ve da se sreča v nas rojeva
in da ni bolj in manj srečnih ljudi
in zdaj mi je tvoja glasba dala ritem iz srca,
ki sem ga zmeraj nekje v ozadju slišal,
zdaj pa sem ga začel globlje poslušati
in glasba, ki je zmeraj v človeški zgodovini bila stvar družabnosti,
mi zdaj dala je prijatelje,
s katerimi smo muziko skupaj ustvarili
in čutim, da se šele z njimi res začenja
tista prava glasba,
ki nesrečo zares ublaži.

  • Share/Bookmark
12.02.2021

Hrepenenje po tebi in pomladi

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Kapljice padajo na zimsko okno,
kot da so pozabile na zimo
in priletele na šipo okitene z listjem
še zelenega drevesa.
O glej dekle, kakor da je tu že pomlad
in se beli konji igrajo med razcvetenimi travniki,
jaz pa ujet pred svoj telefon,
preko katerega se da pokazati svoje opolzko,
nabreklo spolovilo in ljubezen do Amerike,
zmrzujem pod odejo,
kot preglasen cigan,
odvisen od tuje pomoči.
Ah, oprosti mi dekle,
ne morem do tebe,
zato hranim konje z zlatim žitom
in umiram na praznih prašnih ulicah,
ki ji izpira mrzel zimski dež,
ujet v jesen,
ki čaka daljno pomlad,
jaz pa ujet med osamo in neskončno
hrepenenje.

  • Share/Bookmark