Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

16.04.2022

Naša dežela

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Teh nekaj rek,
mi je dovolj,
da pridem preko njih,
do konca te dežele
in spet nazaj domov,
da zapojem samo sebi
ali morda še komu,
hvaležen za vsak trenutek,
ko sem bil dovolj racionalen,
ko sem se znal dogovoriti za skupne trenutke
in ko me niso spet vlekli za nos,
tako zelo, da sem kdaj podvomil
celo v svojo lastno avtentičnost,
ko nisem točno vedel,
kaj počnem.
Ta dežela se mi počasi odpira
kot na dlani,
domač jezik, domači ljudje
in pesem v našem jeziku
in če pel bom le s teboj draga,
je to dovolj, dovolj za naju,
ki potrebujeva le pesem
in navadne, jedilne obroke,
dovolj nama je,
da živiva in preživiva,
poleti naju bo grelo sonce,
pozimi naju bo grela pesem,
ne potrebujeva letal, padal,
na trdnih tleh bova zgradila
ljubezni za eno dvorišče
in ga svetovljansko peljala
skozi vso deželo
in če bo kdo poslušal ali ne,
bova vpila v nebo,
naj vsem tukaj bo lepo.

  • Share/Bookmark
16.04.2022

Slovenija odkod lepote tvoje

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

Politiki uredite to deželico do
zadnje podrobnosti.
Je moral res vladati takorekoč
diktator,
da ste končno ugotovili,
kaj vse je še treba postoriti,
da bo vse urejeno
in ljudje hkrati svobodni
v resnični demokraciji?!
Utopična popolnost je očitno tisto,
kar nas vse čaka,
če bo le dovolj volje, vesti in denarja.
A ker ljudje niso popolni
in ker tudi v tej skoraj
terensko popolni zelo majhni državi
vreme vedno bolj peša,
se lahko zgolj vprašamo,
koliko močna opozicija
bo Slovenija sama sebi
preden spet zmanjka volje, vesti in denarja.
In ali je res možno urediti vse,
če ne moremo povsem
urediti vsakega človeka,
da bi mu bilo globoko sočutno,
mar za vsakega sočloveka?!

  • Share/Bookmark
4.04.2022

Jutranja pesem

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Jutranja pesem
Spal sem deset ur,
kot angelček,
cel dan bom poslušal
album Nekega jutra, ko se zdani,
na ponavljanje
in najraje bi si dal za svoje ljubljene,
ker sem že tako dolgo sam doma
in so me moje duševne stiske
vrgle v precejšnje samotarstvo,
narediti nekakšno aplikacijo na telefon,
da bi mi lahko sledili na vsakem koraku,
pri vsakem dejanju,
samo da bi se več družili
in si bili še bližje,
nek čudežni kristal bi si dal v srce,
ki bi oddajal mojo frekvenco,
na katero bi se lahko vsakdo
prostovoljno naročil
in slišal le to,
da sem dobrega srca.
Oh, oh, oh,
to je pomojem,
malo preveč klišejska pesmica,
prijatelj odpusti mi,
zdaj ko sma že skoraj na ti.
Vojne so malo
podobne starim, hudobnim ženičkam,
ki zlivajo na dušne grobove svojega osebnostnega razvoja,
strup za plevel,
ki samo še bolj razrašča
žlehtnobno trnje razbohotenih,
vase zagledanih rož,
ki so jih tja posejali njihovi predniki,
v upanju, da bodo okrasili
in zaščitili svojo rodbino.
Etnično čiščenje ni niti najmanj etično,
čiščenje zlobnih(nikakor odstranjevanje)s tega planeta z zlom,
pa še manj.
Hudobni starčki se tudi naučijo
bolje pospraviti copate,
da jih manj zebe v noge.
Zato:
Rasti, rasti roža brez trnja,
v mojem srcu,
iz nje pojem te preproste verze,
da najdem te dekle,
da te poljubim, stisnem k sebi
in da skupaj obarvama in dopolnima,
preveč klišejsko, a iskreno
pesem o ljubezni.

  • Share/Bookmark
20.03.2022

Narnia(skoraj)

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Kako lepo je biti svoboden človek.
Lahko bi šel kar peš do Maribora,
a tam za hribčkom so pač vedno malo drugačni ljudje.
Boli me srce, ko moralni kompas vodi me,
vsepovsod, le tam ne,
kjer še huda zima je,
in letijo smrtne puščice.
Verjamem, da so hudobne čarovnice izpuhtele,
saj jih ni in lahko izpuhtijo tudi,
iz resničnih žensk.
Vem, da sem spet malo preveč idealist,
a moj studio je na tako krasnem mestu,
da bi skoraj verjel, da je mitološki lev
(in celo moj dedek,
ki je tam nekoč živel,
je bil po horoskopu lev,
a v horoskop pač ne verjamem),
pregnal vso zimo,
in da bo prišlo neko novo obdobje,
ko bo zima mila, poletje ne prevroče
in vsak doma bo lahko zapel pesem,
ki se mu je zahoče,
ob upoštevanju sočloveka,
v svobodi, zadovoljstvu,
človekovih pravicah in zdravem izobilju
in da nihče se več ne bo v smrtni
marmor spremenil(ah, nemogoče, le kako?)
življenje teče večno,
naj bo glasba in naj bo smeh.

  • Share/Bookmark
19.03.2022

Za mir v Ukrajini

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

En osnutek za novo pesem ‘Za mir v Ukrajini’. Besedilo je spodaj. Mislim, da bo rahlo sentimentalna pesmica, ki seveda ne bo prinesla miru v Ukrajini, žal, zlahka poskrbela za to, da se bodo resni pesniki malo prijemali za glavo in mi še naprej omogočala pozicijo zagrenjenega outsiderja. ;) :) :)

Besedilo:

Ulice domačega mesta,
mi dajejo občutek miru,
a povsod so obrisi razdejanja iz daljne dežele,
moja razbolela slutnja vojne.
Tanki, puške, se slišijo in bobnijo,
čeprav so stotine kilometrov vstran.
Dam roke skupaj in prosim nekoga,
če je tam zgoraj,
upam, da bo bolje,
razmišljam, kako bi mogel vendar bog
sploh ustvariti nepopolno dušo, ki začne vojno?!
Zakaj, zakaj?!
Kaj morem, ko pa vsak človek
sam odloča o vojni ali miru,
pa naj bom brezbožec ali nekdo,
ki se obrne na katerokoli veliko versko skupnost,
naj molim kolikor hočem, vsak sam odloča,
če bo zalučal kamen za psom
ali postal general.

Počasi teče življenje, a hitro odteka,
kje je luna v temi ledene noči,
kjer je drugi svet?!

Ulice so razdejane in človek se smili smislu,
dokler ni vse razbito, da le nekje na varnem ne bi bilo tako.
Kri zmeraj teče, dokler je kri,
zmeraj daje življenje življenju,
kdor jo prelije za svobodo,
ta postane smerokaz v neznano
in le nova kri ustavi prelivanje,
v upanju na najboljše.

Oko otroka orošeno, drugi joka na ves glas,
tretji je že srečen tam čez mejo,
ni treba mu tako zelo veliko, da nasilje,
ki ga je zadelo v dušo, vsaj malo preboli.

Refren:

Kam nas peljejo mrliška vrata,
vsi gledamo v njih v nebo
in se čudimo,
ne vemo, če bomo odrešeni v novo življenje,
nad nami so le sonce in temni oblaki
in srce nas boli, ko trpimo vojno vihro,
ne da bi vedeli, če nam jo je zares kdo dal,
če jo bo kdo vzel, ali če bo kdo prišel,
ki nas v solidarnosti in ljubezni živeti bo naučil.

Kitica:

Politika je dobrohotno urejanje države skozi
pokvarjenost pohlepa in moči,
mesije nosi veter na ptičjih peresih
v mehke, nežne, dobre duše,
v ljubezni krhke, kakor ptice pevke,
v njih je vse nared za najhujši obup
vnovičnega križanja, znova in znova.
Pesniki pa so le pesniki,
dobri ali slabi,
naj imajo še toliko navdiha,
toliko mesijanske moči,
lahko le krvavijo za mir,
ki ja, bo prišel in ne bo nikoli popoln.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
16.03.2022

Za mir v Ukrajini

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

ZA MIR V UKRAJINI

(to besedilo bom uglasbil, tako v stilu Bob-a Dylan-a nekako(tudi moje petje bo nizko), če si smem dovoliti, da ga tukaj omenim. Ne poslušam ga veliko, ampak v nekakšnem takšnem stilu bom poizkušal uglasbiti to besedilo, kot preprosto folk pesem, ki ne bo ravno posebej ritmična, ampak vendarle bo. Pesem ima pet kitic in refren.)

Ulice domačega mesta,
mi dajejo občutek miru,
a povsod so obrisi razdejanja iz daljne dežele,
moja razbolela slutnja vojne.
Tanki, puške, se slišijo in bobnijo,
čeprav so stotine kilometrov vstran.
Dam roke skupaj in prosim nekoga,
če je tam zgoraj,
upam, da bo bolje,
razmišljam, kako bi mogel vendar bog
sploh ustvariti nepopolno dušo, ki začne vojno?!
Zakaj, zakaj?!
Kaj morem, ko pa vsak človek
sam odloča o vojni ali miru,
pa naj bom brezbožec ali nekdo,
ki se obrne na katerokoli veliko versko skupnost,
naj molim kolikor hočem, vsak sam odloča,
če bo zalučal kamen za psom
ali postal general.

Počasi teče življenje, a hitro odteka,
kje je luna v temi ledene noči,
kjer je drugi svet?!
Ulice so razdejane in človek se smili smislu,
dokler ni vse razbito, da le nekje na varnem ne bi bilo tako.

Kri zmeraj teče, dokler je kri,
zmeraj daje življenje življenju,
kdor jo prelije za svobodo,
ta postane smerokaz v neznano
in le nova kri ustavi prelivanje,
v upanju na najboljše.

Oko otroka orošeno, drugi joka na ves glas,
tretji je že srečen tam čez mejo,
ni treba mu tako zelo veliko, da nasilje,
ki ga je zadelo v dušo, vsaj malo preboli.

Refren:
Kam nas peljejo mrliška vrata,
vsi gledamo v njih v nebo
in se čudimo,
ne vemo, če bomo odrešeni v novo življenje,
nad nami so le sonce in temni oblaki
in srce nas boli, ko trpimo vojno vihro,
ne da bi vedeli, če nam jo je zares kdo dal,
če jo bo kdo vzel, ali če bo kdo prišel,
ki nas v solidarnosti in ljubezni živeti bo naučil.

Kitica:

Politika je dobrohotno urejanje države skozi
pokvarjenost pohlepa in moči,
mesije nosi veter na ptičjih peresih
v mehke, nežne, dobre duše,
v ljubezni krhke, kakor ptice pevke,
v njih je vse nared za najhujši obup
vnovičnega križanja, znova in znova.
Pesniki pa so le pesniki,
dobri ali slabi,
naj imajo še toliko navdiha,
toliko mesijanske moči,
lahko le krvavijo za mir,
ki ja, bo prišel in ne bo nikoli popoln.

  • Share/Bookmark
7.01.2022

Obračam se

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Obračam se v postelji,
jočem vse dni,
taki dnevi so,
taki časi,
natakam še eno skodelico kave,
ki je ne smem popiti,
da me ne prebudi preveč v težki dan,
tisočih pandemij,
nešteto sosedov,
ki so nam včasih sumljivi,
čeprav smo z njimi kdaj pili kavo,
naj vse se dobro izteče, bog,
med tem ko spim s plišastim psom
in prosim očeta, naj sčara,
da bi vsi dobrosrčni ljudje,
živeli večno, ko jih ustvarjanje ponese
onkraj vse bolečine, vsaj včasih
in seveda se obračam na boga,
tudi na sonce, ki gori izven praznega vesolja
in naj nas Beethovnova deveta varuje
pred gnilobo ogabne politike,
ki se je skoraj vsi pametni in dobri izogibajo.

  • Share/Bookmark
24.11.2021

Grob odpuščanja

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Si dovoliš smrtnik nemočen,
da si tako jezen na smrt,
da nekomu oskruniš grob,
ječiš ko vidiš bolečino onemoglih,
ječiš ko te bolečina potepta
in ko postavljaš grob na novo,
svojim bližnjim
in onemoglim starim norcem,
ki jim nihče ne more pomagati,
si misliš je obstajal nekdo,
ki je kdaj verjel, da smo vsi ljudje bogovi,
da bi vsem dal dobroto in združitev
z živim vesoljem
in je samo dobro mislil,
a je bolj slabo razmisljal.

  • Share/Bookmark
12.11.2021

Majhna je soba, prevelik je svet

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

V majhni sobici
je bilo veliko perspektive,
perspektiva nekoga,
ki je bil premajhen,
da bi videl vsaj skozi okno
in breza je stala pred njim,
ki mora samo mrtvo rasti ali pasti.
Dvorišče je kakor afriška prerija,
kak prijatelj s katerim
se nimaš časa prav vsesti,
pa že mine otrošvo,
še prej spoznavanje osnov seksualnosti
in spolovil, brez bolečine, a z bolečim spominom,
ko bi radi živeli in še vedno verjeli,
da smo lahko otroci, ki zgolj ležijo in se ljubijo
in onkraj brega prihuljena nevarnost
kratkohlačnih šakalov in sivih las, že takrat so ti lezli na čelo,
da bi te precej oslepili za vedno,
v majhni sobici je vedno veliko perspektive, vedno je večja od tega,
kar bomo postali
in v Afriki je dvajsetemu Godlerju
hijena zgrizla piščal,
da kričeč šepa večno nevidni simfoniji naproti
in je nikoli ne doseže.

  • Share/Bookmark
12.11.2021

Pridi v ljubezni stanovanje

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Pridi v moje stanovanje,
pridi preverit moje stanje,
ne boj se, saj se poznava,
svetla je najina postelja,
ko združena srca si dama.

Refren:

Daj, daj, daj mi vse,
pozabiva trpko upanje,
pozabiva strah,
saj vema, da sva prava,
saj veš, da te res ljubim,
ne boj se ljubezni dekle
in bolj sebe vzljubiš še.

Ničesar se ne bojima,
v naivnem objemu sva,
želima vsem le dobro
da vse dobro se konča,
vsaj dokler je ljubezen večna.
Jaz sem tebi rekel,
da objela sva ljubezen,
ti, da nad nama bdi nekdo
in ko doživela sva ekstazo,
sta prileteli zaljubljeni ptici,
angela, za katera verjameva,
da sta prišla tudi za naju.

  • Share/Bookmark