Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

9.01.2017

Vredu je

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

V težkih trenutkih zmeraj čakamo, potem je bolje in življenje gre naprej, le kdo bi pričakoval, da boš prišla, mali lepi zakladek moj, ko pa sem te pustil takrat na mrazu in nisem niti pomislil, da je bilo, kot da bi rekel, sama stoj in le beseda je potrebna, pa se mi to že zdi prepotrebna patetika, vredna modrega fb tiska, zato privat s puncami komuniciram naprej in vidim da jih veliko zame ni, zato upam, da k meni, prava, prideš ti.

  • Share/Bookmark
9.01.2017

Brenkaj ko spiš

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nova pesem nastaja, brenkanje počasno, ure in ure, življenje tako počasno in dolgočasno, brez ustvarjanja se nič ne dogaja, pesem prepolna bravur, nam v tišino kot vsakdanje sonce vzhaja, a to da bi tebe držal, za to ves svoj trud bi dal, ker dobro vem, da pa vse ni le papir in že vsi se veselimo, da bomo v šoli življenja, skupaj povsem mirno in čuteče sedeli v majhni veliki sobi, kot bi vsi imeli rojstni dan in verzi ti, še iščejo refren, a že vem, da vse kar ne smem, je da tebe objeti smem in delal sem na teh verzih, spomnil sem se na glasbenega prijatelja, ki mu je patetika, če ne ve, da bo verze vsaj najbližnja začutila, tista ki objame, da te pomiri, ker ve da dobro, miren si.

  • Share/Bookmark
7.01.2017

Nova avtorska pesem: Rock and roll uspešnih

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Avtorska pesem Rock and roll uspešnih! Pesem, ki govori o tem, kako smo dovolj samostojni in uspešni, da tudi če se zelo navežemo, nismo od drugih odvisni in zmoremo biti sami in ne prezahtevni, imamo pa svoja hrepenenja, ker v srcu vemo, kaj počnemo in včasih se nam zato tudi dneve in dneve zgodi, da pa v kakšnih še posebej naših trenutkih, sploh ne moremo misliti na nikogar! Je pa vredu, da se včasih tudi kaj pohecamo, saj so se tudi drugi hecali z nami. Heh, hecam se. Hecajmo se dovolj lepo. Poleg tega, moramo drug drugega čim več naučiti in si pomagati in seveda ne le zato, ker smo lušni! ;)

YouTube slika preogleda

Besedilo:

1. kitica:

V svojih avtih vozimo,
ker vemo da prav gremo,
smo vedno na dobri poti!

Refren:

Sneg nas pelje čez poljane,
na travnikih na sončen dan,
jih nešteto je,
tam vam glasbo damo,
ko gledate vstran od instant rešitve,
ki daje vam vročino najnovejšo,
smo mi kul, ker trdno vemo občutljivo!

2.kitica:

Samostojen korak je to,
kar zmeraj avtomatsko najde pot,
ki gre skozi srce!

  • Share/Bookmark
3.01.2017

Ljubezen

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Ta večerna tema, kako prekrije svet, svet za katerega srce dati, je marsikomu, kakor da hočeš predober biti, postati in svet ki nam toliko vzame, ljubiti, biti z njo srečen, kaj naj dam za to, cele dneve vsem govorim, kako jih rad imam, se trudim in jočem, ko čutim, da me kakšni imajo kot kaj naj rečem, psihiča, raje naj o sebi razmišljajo, če jim nisem žalega naredil in včasih jokam in družiti si želim, njo strastno ljubiti, res vse ste mi vzeli in zdaj naj med vsemi kot robot sedim, se smehu gagajočih, veselih, ustvarjalnih ljudi odpovem, ko pa vidim okrog sebe takšne, ki me radi imajo, v ustvarjalnosti sprejemajo in vem, da bo tudi ona prišla, s katero sva prekrhka, da kaj drugega, kot na samem se objemava in ljubiva, a uspevava v svetu, se tolaživa in tako je čutna, da od trpljenja drugim teži, si velike malenkosti želi in jo zaskrbi, če jo še ljubim in ko se to zdi patetika, ki rabi boljši verz, se zasliši pesem, ki pravi, to so le najine posebnosti in upam verjeti kdo je ona in zato mi ni težko počakati, da taprava pride k meni, vem kako vse v življenju narediti, da prav bo in da me našla bo in ko zdi se, da se mudi, kdaj rabimo ljubezen, če ne zdaj, zmeraj jo rabimo in rad bi ljubil jo, zdaj ko vem, da na tem svetu imam mesto, a vem da tista prava videti želi, da res zmorem se v svet vključiti, a tako zvečer čutim, vključen sem in želim se ljubiti z njo in med tem ko sanjajo, da bo nekaj narobe šlo, vem da prav bo šlo in ne dovolim si več tega poniževanja, da takšne pesmi pisati ne smem, ko pa jo hočem z njo varovati, pred najmanjšo bolečino in zato ne rabim pisati, da ne vem katera je, čeprav to res le ona ve in vem kakšni razlogi so, da tako močno po lepšem življenju hrepenim, pa niti njene ljubezni ne dobim, pa si jo tako zelo želim. Ne skrbi moja ljubezen, ko boš prišla boš moja in če ne prideš sama, nisi prava in vem kako je prav in zdaj pišem hrepenenje vseh in tebe punca objeti, ljubiti, je tako lepo, ker sva si v srcu podobna in trpljenje, ki so ga nama naložili, med tem ko so se neštetokrat prodali, svoja srca, naju izdali, je tisto, kar naju pripelje do bistva, ki ga čutiva in ne pustiva se več prestrašiti, da nama zmeraj kaj manjka za srečo, zato sva srečna tudi sama, a najina ljubezen naju druži in v telesno srčni ljubezni, ter skupnem življenju združi!

  • Share/Bookmark
31.12.2016

Ko pač nekdo ne bi rad bil samski

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Si pa res malo neučakan cepo,
o takih je treba pisat pesmi,
praviš da zelo lepa je
in dobrega srca
in da nekje in v srcu si jo zagledal.
In kaj zdaj želiš,
z njo živet,
se srečat z njo,
zaljubit, ljubit vroče z njo vso noč,
da se bosta zjutraj umirila,
a nikoli navadila,
da te bo spustila k sebi,
ker bo končno verjela,
da eno je nebo!
In kdo si ti,
da te sanje sanjaš,
a tega še ne moreš uresničiti,
si nek poet z glasom,
ki bo uspel,
za stare bo in mlade skrbel,
bodo ljudje čutili to pesem,
razumeli življenje pesnika,
ki mu življenje težko je,
da ne zna, ne sme napisati,
kdo ona je!

  • Share/Bookmark
31.12.2016

Mavrica

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Kakšna bedno dolgočasna mavrica,
smrčo sem vso noč,
ampak ni mi blo vseen!

  • Share/Bookmark
30.12.2016

Obzorje

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Kolikor ur obzorje spi,
prejšnjo noč dve uri in pol,
to noč že pet,
zmeraj isto ko se zdani
in sonce ni substanca,
ki ga ljubečega, mirnega obdrži,
da nam prinese svetle dni,
obzorje ve kje je linija dovoljenega
in prav nobeno bitje, ki ga gleda,
ne more ga označiti,
z uma-zanijami, ki jih v njem ni,
obzorje ve, kako naprej živi.

  • Share/Bookmark
29.12.2016

Nebesna znamenja

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Nadaljujemo s pesmimi o nebesnih telesih, tukaj ena, napisana že včeraj zvečer:

Zvezde so svetile,
v mrzlem vesolju jih je le malo zeblo,
zato v nebesna znamenja povezale so se,
da so med njimi ljubezenske vezi
kot strune glasbila nabreknile,
s pogledom srca zmeraj dobre stvari prinesle,
in to je za danes vse, spet jutri isto je.

  • Share/Bookmark
28.12.2016

Stratosfera

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Nadaljujemo s pesmimi o nebesnih telesih:

Zelo nizko pod zvezdami,
leti nam zrak skoraj sam
in daleč gor nad bitjeci mehkimi,
s krilci in tačkami, si odgovarjajo vesele pesmi,
kjer drevesa rastejo,
z zapohanimi začetki vejic se smejijo
in tam nekje na jasici, prijatelji sedijo,
ker je vse je rešeno, zaljubljeno in srečno,
se smejijo, kot tisti ki se krohota,
med tem ko sladek sok pije
in da jih osrečimo, jim sporočimo,
da ta pesem je resna,
kot dan nasmeha in zeha in stratosfere pač.

  • Share/Bookmark
27.12.2016

Sonce

Zapisano pod Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

Na željo Sama Kogoja po uglasbitvi, sem že danes napisal eno pesem, se zavedam tega.

Sonce sije, je kot zvezda,
sestavljena iz vodika in še neke,
kot glasba, valovanje,
samo se uglasbi, res dobro, lepo kot srce,
abstraktna forma,
vstavi random izjavo filozofa,
ki je slučajno nisem prebral,
ker se ni znal vključevati v družbo,
zvezde svetijo,
rad imam vesolje in vse v njem.

  • Share/Bookmark