Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

27.12.2016

Ekologija

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

V naslednjih dneh pa bom pisal pesmi, ki bodo izključno o nebesnih telesih in to v abstraktnih formah, ki bodo opisovale vesolje in naravo in to vem. V ZDA pa je baje del odbora za ekologijo, začel meditirat in zgolj mislit, da so drevesa in to baje že ugodno vpliva na spreminjanje sveta, sploh na ekologijo.

  • Share/Bookmark
24.12.2016

Prazniki

Zapisano pod Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

Vesel božič in srečno novo leto vsem!

  • Share/Bookmark
19.12.2016

Bolečina

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Danes je precej smešen dan. Ljudje imajo ideje, uspevajo, se jim smeje, hecno je po svoje, ko šele zdaj pomislim, da sem jim bil že od zgodnjega otroštva čuden, niso me imeli posebej radi, nikoli nisem bil posebej všečen in tako redko koga zanima, kaj leta 2003 smo prebrali, generacije so šle naprej, ampak vsi ki pišejo javno, pišejo tudi zato, da bi to bilo nekomu všeč in se vprašam kaj me poganja, skoraj nihče ne všečka, kaj je razlog, da sem začel pisati blog, inspirirali so me blogerji, pisati sem začel že v srednji šoli in je mogoče fer, da te družba kar tako ignorira, da se tako redkokdaj kdo odzove s komentarjem, od kod ti ima kdorkoli pravico karkoli pripisovati, sugerirati, preden, brez da vpraša, se pogovori, da torej nekoga zanima kakšen si in ja, kdo vpraša koga v Afriki, ampak mi smo tu in sem aktiven in ne pišem le o sebi, vi pa to ignorirate in ja to me izjemno trpko boli, da za šankom malo utapljam si skrbi in moram sam iskati dobre ljudi, jih morda na fb ni?

  • Share/Bookmark
15.12.2016

Pesem

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Solze srčnih kapnikov, vsakodnevnih srečanj,
vsi ste jih videli že v vrtcu,
eruditsko so razjedale,
po nerazumevanju dogajanja.
Vsi smo jokali sinoči,
le nekaj minut, brez skrbi, s skrbjo,
od orosenja, do solz.
Sočutje, v nesramnem svetu,
ki ima pomanjkanje sočutja.
Stari, ki že celo življenje tako skrbi zame,
je visel nad mano kot zmaj,
naredil je malo strašljiv cirkus za par minut,
verjamem, da sem mu odgovoril dovolj mirno, zbrano,
neka malenkost ga je pač zmotla
in je začel nalagat na pekočo peč možatosti,
da najdem pravo pesem,
mora govorit o tem, kako nas včasih prizadenejo,
celo ko je vse vredu.
In tako se zjutraj pričakamo z nasmeški in ljubeznijo,
če hočemo vedeti, da je kakšen nesporazum
le malenkost.
In kdo nas bo označeval, nam dajal oznake,
komu imamo sploh pravico dati možnost,
da nas otopi, dokler so okrog nas tisti,
ki med tem ko mi rešujemo,
vso to konfuzno, na pogled nerazumljivo situacijo,
ki nas je že v vrtcu očitno bolela
in včasih nas ni razumela,
drugi pa med tem na prvo žogo,
prvo misel kakor blodnjo navržejo
in ko sem končno našel svoj mir,
umeščenost, mehkobo in povsem predano ljubezen,
vem da ne morem (a) prijazno,
nikomur več dovoliti, da me bo zafrkaval,
mi ne dovolil v situacijah se učiti.
In če smo kdaj v vrtcu do koga nesramni, se zgodi,
dobro pazimo, a se nismo le pohecali,
da nismo le misli drugih ponavljali,
da smo razmislili, jokali, ko nas niso razumeli.
Razumeš to pesem? O čem govori?
Zgolj nekdo, ki javka, ki je kdaj prizadel, kot vsi,
bil prizadet kot vsi, iskal svoje poti.
Seveda, a če pozabiš, da si drugačen,
kdaj si poskušal razumeti, kdaj si znal bolj prizadeti,
se moraš zdaj vprašati,
koliko v vsakdanu sploh si,
koliko znaš čutiti, ljubiti, se prilagajati
in ja končajmo, kot se za mojo pesem spodobi,
izboljšati, ker to najbolj boli.

  • Share/Bookmark
8.12.2016

Za tebe ustvarjam

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Draga saj bi te prepričeval, da se že od nekdaj čutiva, da saj veš da je le to, da se ne znajdem, da se spomni, kako ljudje prepevajo, da nisem vzvišen, ko ti rečem, da pesmi moje niso kar tako, ampak celo družbeno angažirano in da moram začeti v tem zame velikem mestu, zdaj ko znam že priti v srce čez vsako cesto in da je šola nekaj, v kar jih preveč verjame, premalo pa jih dojame, da je sreča v poklicu in ljubezni nekaj, kar sam začutiš in se naučis, saj znanje mi bodo dali, da bom iz duše za stare načrtoval, jim pomagal in vem da pri teh letih, iščeš zanesljivost, toda ti ni dovolj nekdo, ki je med tistimi, ki jim gre le to, da sem med nevarnimi ne znajdejo in najina ljubezen bo cvetela, med tem ko po klubih in s prijatelji glasba bo zvenela, spreten in možat naj postane socialni gerontolog, le če bo glasba zvenela, bodo izvedeli, da družbeno nespretnega, reši le njegova ustvarjalna vnema, saj hej, kreativni in nadarjeni niso kar na vsakem koraku in je res le slučajno namenjen nam uspeh, se kaj izjemnega ustvari le, če si to s svojo spretnostjo ustvariš, ki je hkrati tudi spretnost umetnika, če pa večina ljudi je zaposlenih, a se v tolikih stvareh prav nič ne znajdejo, med tem ko se iz drugih ustvarjalnost izliva in se vse bolje znajdejo, ti mi tam severno kažeš pot in pika in ti na mojem srcu, katera si, ki mi pomagaš, v meni že kmalu vidiš vrednost, da se postaviš na mojo stran, mi rečeš ljubim te, ti bom pomagala, povedala bom drugim, zakaj te rada imam, zato bom vedela, da te bodo vzljubili, zdaj pa napiši raje pesem o roži življenja, ki živi naprej, ne razlagaj mi, kar bom sama začutila in odvrnem ti, saj vem, saj bo iz mene prišla ta sposobnost, energija, glas in še pesem samostojna, melodija.

  • Share/Bookmark
25.11.2016

Imamo vas radi za zmeraj

Zapisano pod Družbena kritika, Humor, Poezija in proza avtor: samokodela

Humoristi v studiu,
vsak od njih ga ga,
kako se bomo
rešli iz te pizdarije,
ja kaj čmo, z velik humorja, smeha
in domiselnih, kreativno norih izjav,
ki niso za družbo noben bavbav
in med tem ko življenje žalostno,
smeji se kot če čebelica prdne,
pot naprej mi zmeraj ostane
in med tem ko gledam slike
lepih deklet na fb,
v času stoterih lajkov,
se začenjam v življenje vključevati,
uspehe nanananizati,
ugotavljam da s humorno pesmico,
malo v izogib čtiva na latrini,
zabil sem čas,
ko pri košarki družil bi se lahko,
ne pa zmotno mislil,
da preko fb vezi baje vzpostaviti se da
in med tem ko srečal sem precej ljudi ta teden,
z njimi se prijetno družil, fajn imel,
sem ugotovil, da je problem,
če si povezan s tem človeštvom,
ki vsak dan probleme naredi,
med tem ko sem jaz zmeraj bil,
prestrašen vzoren šolarček,
ki išče svoje kreativne poti,
med notranjimi vulkani ljubezni,
se vsakodnevnega obnašanja uči
in v miru zaživi,
si upam, a sploh ne rabim staviti.

… ….punce to vam trden moški govori. ;) :)

  • Share/Bookmark
21.11.2016

Zapis, ki se bo sam objavil minuto po polnoči, ker grem spat, moram zgodaj vstati k jutru

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

Led na Grenlandiji se tali, komad pravi, da moramo več razmišljati o tem, kot pa o mnogih ženskah, čeprav zadnje dni manj kot večinoma, svojo ljubezen je spoznal v videospotu, v deželi brezposelnih in nezadovoljnih, si ljudje brez glasbe, nesrečo prinesejo sami, sreča je tukaj, ne v nekih polovičarskih spominih ljudi, ki se niso nikoli spoznali, nikoli potrudili, da bi se zares srečali in med tem ko se bližajo prazniki ljubezni, v nekih patetičnih spominih tuhtajo, kdaj jih bo že enkrat na smrt strah, da se bodo končno povsem zavedli življenja in naredili tiste, ja tiste samostojne korake, ki končno odvzamejo dvom kvazi intelektualnim kvakanjem, ki si ne zaslužijo ne knjige, ne radia.

  • Share/Bookmark
15.11.2016

Nov komad: Rock and roll uspešnih

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Besedilo za nov komad, ki bo zvenel kot rock and roll nas uspešnih! In seveda poudarja tudi to, da je Vlado Kreslin najboljši tekstopisec v Sloveniji, ker tega res ni treba poudarjati! Komad je tudi za punce, ki jih malo jezi, da Samo še ni znal postat uspešen! Bom sam postal uspešen!

1. kitica:

V svojih avtih vozimo,
ker vemo da prav gremo,
smo vedno na dobri poti!

Refren:

Sneg nas pelje čez poljane,
na travnikih na sončen dan,
jih nešteto je,
tam vam glasbo damo,
ko gledate vstran od instant rešitve,
ki daje vam vročino najnovejšo,
smo mi kul, ker trdno vemo občutljivo!

2.kitica:

Samostojen korak je to,
kar zmeraj avtomatsko najde pot,
ki gre skozi srce!

  • Share/Bookmark
6.11.2016

Leonard Cohen

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

Ni moja objava in naj vas malo zmeša s smislom!

Suzanne takes you down to her place near the river
You can hear the boats go by
You can spend the night beside her
And you know that she’s half crazy
But that’s why you want to be there
And she feeds you tea and oranges
That come all the way from China
And just when you mean to tell her
That you have no love to give her
Then she gets you on her wavelength
And she lets the river answer
That you’ve always been her lover
And you want to travel with her
And you want to travel blind
And you know that she will trust you
For you’ve touched her perfect body with your mind.
And Jesus was a sailor
When he walked upon the water
And he spent a long time watching
From his lonely wooden tower
And when he knew for certain
Only drowning men could see him
He said “All men will be sailors then
Until the sea shall free them”
But he himself was broken
Long before the sky would open
Forsaken, almost human
He sank beneath your wisdom like a stone
And you want to travel with him
And you want to travel blind
And you think maybe you’ll trust him
For he’s touched your perfect body with his mind.
Now Suzanne takes your hand
And she leads you to the river
She is wearing rags and feathers
From Salvation Army counters
And the sun pours down like honey
On our lady of the harbour
And she shows you where to look
Among the garbage and the flowers
There are heroes in the seaweed
There are children in the morning
They are leaning out for love
And they will lean that way forever
While Suzanne holds the mirror
And you want to travel with her
And you want to travel blind
And you know that you can trust her
For she’s touched your perfect body with her mind.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
1.11.2016

Dnevi za živet

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Ta pesem, bo premaknila realnost,
saj je znotraj nas, kar je tam zunaj
in ljubezen je ideal,
ki nas vsak dan dvigne k življenju,
kjer vsak konča na nebu,
vsako noč ko se znova dan začne.
In ko lučke gorijo,
vemo da prav smo naredili,
ko smo enkrat na leto,
se skupaj s preminulimi združili,
v spominih in prihodnosti smo eno
in med tem ko me stiska,
kako se duša mi bo z vsemi zlila,
tam pred mano misel živi,
ki med tem ko me skrbi,
da mi vedeti,
da sem za njih le nekdo iz včerajšnjega vica,
ki ga postrani pogledajo
in z nasmehom spustijo,
iz bolesti v resen vsakdan.

  • Share/Bookmark