Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

19.10.2021

Pastir

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Zbuditi se v jutro,
še vso temno,
brez upanja, še pomirjujoče tišine Sonca
ni slišati.
Tam v daljavi krokar
razvnema propadajoče stvari
in bele ptice si še ne upajo,
da bi razdeljevale nebo,
na manjše pokrove,
podprte z bolečino in svetlobo.
Dan se odpira pred tabo
in v njem boš našel vse kar potrebuješ,
ker poizkušaš najti, kar se začne
v tvojem srcu,
te v duši ni več tako zelo strah,
da boš stopil v prepad zveri in ljudi,
kajti zelo natančne oči so tam,
kjer je zmeraj dan
in noč nariše cesto s pločnikom,
tam kjer so ljudje,
pri katerih veš
in veste, da se vedno skupaj
znajdete v škripcih,
zato skozi temne, nočne gozdove,
naredite vrsto skozi cel gozd,
da najdete naprej, ne da bi se izgubili
in verjamete, verjamete, da vas nekdo čuva.

  • Share/Bookmark
18.10.2021

Žalostna resnica

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekje tam v parku,
so jesensko obarvana vrata iz brona,
ki vodijo v neko mirno, lepo starost,
ki vodijo direktno na drugo stran reke,
ki jo je mladi pesnik želel preplavati,
da bi v svojem verzu našel odrešitev,
za nikoli zares odrešeno človeštvo,
a tega ni zmogel,
takoj je bil do vratu v vodi
in preplašil se je,
se po čudežu dvignil na breg,
in ostalo je njegovo življenje nerazrešeno.

  • Share/Bookmark
4.10.2021

Breza življenja

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Breza pred oknom moje otroške sobe,
je zdaj zrastla že mnogo višje,
kot opomnik,
kako daleč sem prišel
in koliko sem ostal na mestu,
tresoč v vetru prišel nikamor,
trepetal, se upiral viharjem
in skušal prerasti vse pomanjkljivosti
ljudi, ki živimo v tem bloku
in padal in blodil kakor
bi me začarala sova,
vedno me je bilo strah,
da bo ponoči pristala na veji
in skovikala
in čakam dan,
ko me bo starost za večno podrla
in bom kakor vsi našel mir,
onkraj bolečine pomanjkljivosti,
zablode in nerazumevanja,
kajti kdo lahko res verjame,
da si kdo po tej zmešnjavi orkana življenja,
zasluži pekel ali kaj drugega kot zveličanje
večnega veselja.

  • Share/Bookmark
30.09.2021

Prošnja norca

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Kolikrat sem prišel,
pred konzilij,
ki ima to moč
in sem mu sam dajal moč,
da mi pove, da sem v redu,
da sem normalen.
In verjel sem,
da me ljudje razumejo,
da jih bo moje srce zadelo,
brez da jim razlagam
podrobnosti razmišljanj svojih,
ki jih morda nikoli ne bi razumeli
in bil sem čudak,
drugačen, čudaške tone
in besede sem govoril
in hodil sem po poti
puščavnika
in potlej tudi pretiraval sem s čudaškostjo,
ker sem verjel, da mi bodo bolj pomagali,
da so na tem svetu beli skoraj bogovi,
ki bodo razumeli moje besede,
moje stiske in vračal sem se k njim,
včasih le za to,
da bi slišal, da sem normalen,
teža na mojem hrbtu,
ki se je nabrala
od muk družin
in vojn človeštva,
me je pritiskala ob tla
in ko sem mislil,
da bom vzcvetel,
v vseh ljudeh našel božansko energijo,
v trenutku inspiracije,
sem padel na rob družbe,
kjer zmeraj krivim,
med krivdo vseh ljudi,
godi včasih največja se krivica.
Kako naj rečem,
da manj sem nor kot najbolj nori,
norost povsod se pase,
zato verjamem, verjamem v dobro
in ta vera me nikoli ne bo zapustila,
mnogih norcev nikoli ne zapusti
in verjamem da prišel bo dan,
ko slišal bom iz tvojih ust premila,
da sem v redu
in če bo to tam na oblaku,
bo to glas kakor bi slišal mater
in očeta in sveti konzilij,
ki odloča le o tem,
če bil sem dovolj dober,
da nisem bil toliko nor,
kot me je včasih nora družba naredila.

  • Share/Bookmark
8.09.2021

Babica in večna reka

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Nekoč sem sanjal,
da letim nad reko,
le stotine metrov vstran,
kjer sem nekoč skoraj storil smrt,
se utopil v lastni bolečini.
Tam kjer se dva rokava reke zlijeta,
sem visoko z neba opazoval
svetlikajočo vodo
in na njej se je peljalo stotine
belih ladij, ki jih še nikoli
ni bilo na tej reki.
Letel sem a vedel sem,
da sem sam,
počutil sem se,
kakor da nikakor ne morem
preživeti sam.
In malo nad to reko,
sem te danes zadnjič doživel
v tvoji hiši,
jokal sem kot da bi tekla največja reka
in vedel sem, kako te imam rad
in da nikakor ne moremo preživeti sami.

  • Share/Bookmark
4.09.2021

Moja ljuba najbližja

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Preživljati zadnjih nekaj dni z nekom,
v življenju, v hiši,
ki jo oživlja
in želja da bi trajalo,
med tem ko se oblaki in nebo nasmejijo,
tako je lepo takrat, kot ta topla,
prijazna duša,
ki bi še rada živela,
stala na nogah in delala,
dajala človeško toplino in darove
dela,
hvaležna duša,
ker ji pomagaš, vračaš.
Želiš si, da bi trajalo in trajalo,
ravno obratno kot čakati počitnice,
rojstni dan ali ponosen zaključek faksa.
Ko se poslavja dobra duša,
ki je s tako toplino polnila to hišo
in je pecivo bilo dišeče,
kakor skrbno urejene rože
in je bilo toliko odličnih kosil
iz domačega vrta
in kadar je kje drugje zmanjkalo
pogovora in čustev,
si jih dobil prav tukaj.
Zato jočeš in se zbereš in
miriš in bodriš to dušo.
In ker se vse bolj bliža dan slovesa,
veš da ji preprosto moraš reči,
da bo šla v nebesa,
pa karkoli že lepega,
si sam za tem predstavljaš.

  • Share/Bookmark
1.09.2021

Pesem o izgubljenem umetniku

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Listje bo kmalu
začelo rjaveti in odpadati,
kakor odpade
temačno čudno, izgubljeno najstništvo,
v mrzlo zimsko jutro,
kjer se ti in tvoj premalo odet
in nenavaden način oblačenja,
zmečkan denar v žepu
in krčevito preplašeno filozofiranje,
znajdejo na tisočerih razpotjih
in ne veš ne kod, ne kam,
razpadeš kot prhel kup
raznešenega rjavega listja
in ne se da ti,
najraje bi vso življenje pisal,
igral, muziciral,
diši ti samo ležanje
in ustvarjanje,
pred teboj je težka cesta,
ki jo boš moral graditi ali ustvarjati
in v nobenem primeru,
ne boš imel pojma,
kako peljati življenje,
proti kakršnikoli osvoboditvi,
že na začetku si odpadel,
svet matematike, logike
in ciljnih projektov ti ni šel
in vso življenje boš trpel
in hodil v krogih,
ker odrešitve ni,
za maso si norec ali naslovnica,
reši te samo pomlad,
ko se bo leto dovolj krat ponovilo,
boš počasi našel svoj smisel,
izraz, tvoje pesmi ne bodo
le temno pisanje o tem,
kako si ljudje izmišljujejo
religiozne zgodbe,
ker si ne priznajo,
da smo le kos mesa,
našel boš vero v resnične prijatelje,
naredil boš red iz kaosa
in prodal, kolikor daleč boš pripravljen iti,
če boš pozabil,
kako hitro pride jesen in smrt
in končni obračun s sabo,
bolečina zaradi izgubljenosti
in bolečina laži,
ko daš ljudem nekaj,
kar ni bilo nikoli tvoje.
Tako boš urejal cvetje,
pral posodo in sesal stanovanje,
ter gradil hišo, obdeloval vrt
in popravljal skozi leta pralne stroje,
ker boš našel neko uteho v družini,
v kateri te nihče zares ne razume
in ko spet pride jesen,
boš poslušal le tiste pesmi,
ki ti dajo verjeti,
da bo pisano listje
za vedno ostalo na drevesu,
zrelo, raznobarvno, ustvarjalno.

  • Share/Bookmark
31.08.2021

Novo jutro prišlo je spet

Zapisano pod Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

Napisal sem novo besedilo po ritmu in melodiji skladbe Nekega jutra, ko se zdani Vlada Kreslina.

NOVO JUTRO PRIŠLO JE SPET

Zemlja se je obrnila v novi dan,
Soncu naproti se je odprla dlan,
zavrtel se je cvet v toplino spet,
ljudje odšli so svetlobi budnico zapet.

Novo jutro prišlo je spet,
zaljubljeni zbudili so se v svet,
nihče ni več v noč ujet,
novi dan prišel je spet
solze novorojenega nas zbudijo,
novo jutro prišlo je spet.

Dobimo se pod drevjem,
ki že dolgo tam stoji,
napaja se z žarki,
tam prijateljstvo zori,
zapojemo si pesem,
vsak po en verz žvrgoli
glasnejši smo od ujme,
s petjem ni nas strah noči.

  • Share/Bookmark
25.08.2021

Mati evolucije

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

MATI EVOLUCIJE

Ljubezen do matere,
ker je za otroka skrbela,
evolucija starševstva,
zverine in ljudje,
idealna mati
v solzni dolini
joče, ker otrok
ni več kot je,
ker ni vedno zmagal
v lastni bitki z drugimi.
Pogovarja se,
a ji zmanjka besed,
čustvuje,
a ji zmanjka nasmeha,
ubija za svojega otroka.
Ljubezen do matere
je zelo posebna,
ko nebogljen zreš v njo,
si pač boljši od sveta.

  • Share/Bookmark
24.08.2021

Nadaljevanje prejšnje pesmi

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Operni pevec zmagoslavno in ponižno
z visokim C-jem
koraka na ljubezen, virtuoz preprosto leti v višave,
ko je najbolj na tleh,
ljudje skušajo včasih zmagati v ljubezni,
ker so vztrajni,
nasprotnikova resnica je pogosto nož v hrbet,
vlačuga kralju postriže lase,
ker ga je sprovocirala v svoje zapore,
vsi smo slepi za življenjske resnice
in tako pozno dojemamo osnove,
v bistvu jih sploh nikoli ne dojamemo,
in vedno smo sami,
včasih najbolj ko se s kom ljubimo,
in na koncu življenja ostane resnica boga,
da je dober namen edina razlika,
ko človek dela napake.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark