16.06.2021

Valovi miru morja

Objavljeno v Poezija in proza , avtor samokodela

Plavo morje,
beli valovi
prebadajo gladino,
voda se preliva,
otočki plavajo
na zasanjani površini,
kakor bi lebdeli
v svobodi,
ki jo čutimo,
ko ločeni od kopna,
pristaneno na njih,
galebu se v očesu zasveti
svetloba kril in sonca,
škržati pojejo svojo pesem
in igrajo simfonije s črički
in skrivnostne boleče pesmi
zujajoče prebujenih noči komarjev
in pomorskih neurij,
ko nas mučijo izgubljene
in neuresničene ljubezni,
ki so se nam izmaknile čisto
za malo
in nam spile toliko krvi,
neposredno iz srca.
A že pride jutranja milina
in mirnost gladine,
tako mirne in spokojne,
da bi najraje častil le morje!

  • Share/Bookmark
16.06.2021

Morje

Objavljeno v Poezija in proza , avtor samokodela

Podvodne grape,
jame, uvale,
ki spet udarjajo
na plan,
med algami in
morskim življem,
ribami in travniki,
ki valovijo kot poletje v vetru
in rdeče rože zvezd
in temni ježki črnih lukenj noči,
ki se zapikujejo med nebesna telesa,
ta noč je temna
in ta dan je svetel deset metrov
v globino,
nato pa tema
in pisane ribe postanejo temne
in korale se porazgubijo
med strašljivimi očesi,
glej vesolje je okrog tebe,
ni zraka in pritisk te tre,
kot bi letel na nebu,
ki prav tako ni tvoj habitat,
si iščeš smisel,
da bi spet našel svoje življenje,
kjer ti bo nekoč zmanjkalo diha
in boš čutil zemljo,
kot najbolj tuj kraj,
ki ga zapuščaš,
da se združiš z zemljo,
vodo in zrakom.

  • Share/Bookmark
8.06.2021

Nepopularna glasba

Objavljeno v Družbena kritika, Glasba, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Vedno sem rad poslušal glasbo,
pogosto popularno, celo zelo popularno
in nikoli nisem pomislil,
kako uničiti, zmleti to glasbo,
kot se ob napenjanju
ali pod avtomobilski kolesom
zdrobi CD,
da bi ustvaril nekaj svojega.
A zdi se,
vsaj glede na odzive,
da mi je uspelo ravno to.
Ne vem ali je to lahko ali težko,
narediti glasbo drugačno in čudaško,
med tem ko poslušaš popularne hite.
Vem pa, da sem s tem prihranil
ljudem prerivanja pred trgovino v srebrnih
čeveljcih za moj nov CD,
s katerega bo poslušan le glavni hit,
bruhanje whiskya in overdose
najstnika na mojem koncertu,
med tem ko ga je množica
odrinila v svojih masovnih histerijah,
vrednih polnih nacističnih stadionov,
bolanih deklet, ki zanemarijo
svojega fanta,
ker sem na odru
z osladno luškanim frisom zapel,
ljubim te in v Porscheju ti bom skuhal kosilo,
predvsem pa sem sebi prihranil nadležne
občutke,
da sem svet zasmetil s tonami plastike,
da nimam trenutka privatnosti
in da sem nekdo in vreden tega sveta
morda le zato,
ker me pozna tisoče, morda milijone ljudi,
ki so prebrali tri vrstice moje biografije,
med tem ko sva z ženo,
zadeta in odtujena,
pozabila, kako nama je ime.

  • Share/Bookmark
3.06.2021

Pesem o noči

Objavljeno v Poezija in proza , avtor samokodela

Lunine sence se prelivajo
skozi nočni gozd,
hiše so kakor prazne,
ko v njih spi pomirjeni nemir
in se ljudje ljubijo onkraj sten,
brlijo sveče na hladnih grobovih
in v toplini zavetja jase,
se igrajo pazljive srnice.
Noč je in vejevje zašelesti
skozi črne praproti,
šavje in šaš,
kladvo bije in luč nad oknom sije,
vročičnemu na prepoteno posteljo,
magnolije cvetijo kot podnevi
in vem, da bo čez dan mavrica,
tulipani bodo sejali brez čebulic,
rasli bodo iz dreves in grmičevja
in krokosi iz starih hiš
in tam sredi noči,
se dva ljubimca,
ki se ne marata, ljubita,
jaz sem ju v tej tihi noči poročil,
da se zaljubita,
a zunaj je konj prdnil njujine,
morda kdaj moje zaobljube.

  • Share/Bookmark
25.05.2021

Dež življenja

Objavljeno v Poezija in proza , avtor samokodela

Dežuje za vse,
ki so že šli,
voda teče po
njihovih razpadlih telesih
in pronica v žare,
razmaka pepel
mrzlo je in hladen
dež lije
in v mojih mislih
se preliva vrelo,
rdeče vprašanje,
koliko je vredno življenje,
ko sije sonce
in kdo si je izmislil te kontraste,
da bi se naj včasih počutili,
kot da je vse toliko bolje.

  • Share/Bookmark
24.05.2021

Ljudje živijo

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Ljudje živijo,
toliko stvari naredijo,
v temnih rovih se potijo,
v tisočih klubih, dvoranah
in sodelovanjih
svoj pečat pustijo,
se izstrošijo,
kakor, da ves dan na polju
z motiko trpijo
in ne samo znoj,
kri, žalost in trohnenje,
neskončnost mnogih hrepenj,
prečute zgarane noči,
neprespana jutra in skrbi,
naporna nakupovanja
in kuhanje kosil po dežurstvih,
službena potovanja,
vojne vihre,
zimska in poletna letovanja,
zlomljena noga in morski ježek,
premnoge noči druženja
in jutranja kozlanja,
seks z neznankami,
zlomljenih duš preizpraševanja,
polnost življenja,
veselja, mavric in polomljenih,
krvavečih dreves,
radost v gubah
in bolečih sklepih
in še enkrat radost in veselje,
družina za božič
in ob novem rojstvu
in kaj ostane nekomu,
ki je celo življenje negiben,
pripet na posteljo
ali nekomu kot meni,
ki je vse strasti življenja,
doživel tako redko in bežno,
tako malo delal tega,
za kar bi ljudje vračali
in živel predvsem v svoji sobi?
Svet se vrti in zelo je lep
iz vesolja
in koliko dela je bilo vloženega,
da ga lahko vidimo iz vesolja,
a meni se živi,
zato že desetletja pišem pesmi,
v puščavi vsak živi,
vidi oazo,
svoje delo, polnost življenja,
ali se mu le zdi?
A vem, da kdor je imel žulje,
da je nekdo lahko se pred
življenjem skril,
ta ki ni zmogel
in mu je bilo življenje precej prazno
ali mu je trpljenje bilo prihranjeno,
ta ki je imel žulje
in je živel,
nekdo kot zelo uspešen,
nekdo kot delavec,
ki se je vsako popoldne
osvobodil,
ta ve kaj je svoboda,
ki si jo je prigaral
in doživel
z bolečino,
a glej kdor je skrit v sobi,
preskrbljen,
ali pripet na posteljo,
ga prav tako tare bolečina,
neiživetost, dolgčas,
nočna mora svobode v ujetosti,
kot tiste ki živijo
ujetost v svobodi.

  • Share/Bookmark
22.05.2021

Bog in batine

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

Bog je baje popolno in neskončno dobro bitje! In potem ustvari nepopolne ljudi, jim da svobodno voljo v kombinaciji s pomanjkanjem pameti in dobre presoje, prva dva človeka z zelo pretkanim načrtom spravi v greh, potem pošlje ljudi v svet, kjer nekateri grešijo, pa čeprav bog nima točno pojma kaj je greh in kaj ne, pa četudi nekatere njegove moralne zapovedi lahko ocenimo kot objektivno dobre, bog grešnike pobija in veselo greši, na koncu z vesoljnim potopom pobije skoraj čisto vse, potem pobija malo manj, precej tudi pobijano ljudje po njegovih navodilih, vmes si zmisli še pekel kjer bo lahko nekatere v neskončnost mučil in se ne more odločit kdo točno to bo, potem pošlje Jezusa, ki bi naj iz vseh naredil dobre ljudi, a mu to niti slučajno ne uspe, zato bi naj baje prišel še enkrat. Poleg vsega bog muči ljudi z vse sorte slabimi stvarmi kot so nesreče, lakota in bolezni. Zaključek: bog če bi obstajal, nikakor ne bi bil popolno in neskončno dobro bitje, zato vanj ni za verjeti!

  • Share/Bookmark
11.05.2021

Knjiga, daj mi nekaj reči

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

KNJIGA, DAJ MI NEKAJ REČI

Pečem si jajce na oko,
razteza se po prostoru
in času, ker drugače ne more,
vse se razteza po prostoru in času,
jajcu je kao priraslo oko,
a je zdaj njegova perspektiva,
da rata piščanček,
al da ga jaz pojem
in bo mene gradilo?
Tega zdaj ne morem ugotovit
in me zanima,
kaj so to zdaj res neke
neverjetne ugotovitve in verzi?
In tako s kruhom poskrbim,
da me jajce neha gledat.
Ta pesem mi je zanimiva
in parafrazira znanega pesnika,
ki ga imam prav osebno rad
in zdaj en dan sem pisal
o Nietzscheju in ga kritiziral,
kako je preveč relativno kaj
je to uspeh,
da bi nas on lahko
smiselno spodbujal,
naj se dvignemo nad množico.
In če je to res,
lahko jaz sploh kaj dosežem v življenju,
potrebujem zato prijatelje na položajih,
ali je morda vse kar lahko dosežem,
da z vilico zadanem jajce
in so vse kar je nasploh zapisano v življenju
in parafrazirano tukaj le jajca.
Ampak jaz imam rad pesnika,
ki je to napisal,
a ne bi se rad postavljal
s tem tako,
kakor da rad komu
ližem jajca,
pa čeprav sem v takem položaju,
da mi nič ne gre,
ženske ni za mene,
ne uspeha,
sem že dolgo v riti boga,
ki je jedel gnila jajca.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Nietzsche

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

V življenju sem prebral kar precej Nietzscheja in vedno sem menil, da ima tudi kakšne dobre ideje, a da je treba tudi njegove ideje preseči v izgradnji boljšega človeka. Njegovo prevrednotenje vrednot se mi že zdi neposrečena ideja, saj niti jasno, kaj točno bi naj to pomenilo, sploh glede na to, da so nekatere vrednote večne in zelo pomembne, pa čeprav jih marsikdo ne upošteva. Nekatere od teh vrednot so zajete tudi v nekaterih verah in religijah, pa čeprav imajo verstva mnoge pomanjkljivosti, religije prav tako in kar pogosto tudi preveč izkoriščajo ljudi. Poleg tega menim, da Nietzschejeva filozofija preveč napihuje človeški ego, naj doseže nekaj izjemnega, pa je to zelo relativno in je praktično nemogoče reči, da je nek način življenja objektivno izjemen. Vsi smo v bistvu enakovredni, se pa strinjam, da je v življenju dobro najti nekaj, kar nas res veseli in zanima, vendar pa tudi če s tem dosežemo ‘velike’ dosežke, to v bistvu ne pomeni nič, zato menim, da si velikih dosežkov ni dobro želeti, ker so tudi stvar napuha, slavohlepnosti in pohlepa. Tudi del množice, v kateri se vsi pokoravajo isti ideji, je včasih potrebno biti, vendar pa je potrebno biti dovolj kritičen, a človek hitro najde ljudi, ki razmišljajo podobno, pa je že del neke skupine, pa čeprav seveda lahko vnese tudi originalnost. Predvsem pa Nietzschejeva filozofija premalo poudarja skrb za skupnost, socialno pravičnost, za sočloveka, za nemočne, bolne, revne, manj sposobne in nasploh pozablja, da smo v družbi vsi enakovredno izjemni že sami po sebi oziroma bi tako vsaj moralo biti. Če nekoga lepo pozdraviš na ulici in se kdaj z njim tudi prijetno pogovoriš, mu s tem pokažeš spoštovanje in da ti je znan in pomemben, pa v bistvu morda ni dosegel prav nič od tega, kar bi seveda zgolj nekateri smatrali za izjemno. Vedno sem torej verjel, da se človek dejansko mora presegati v vedno boljše bitje in si tudi najti najljubše delo, ki ga res veseli in da ugotovi kaj res zmore in ve, a verjamem, da znotraj tega ni zares merljive resnične izjemnosti in da človek ne bi smel početi stvari zato, da bo po nekakšni namišljeni, naduti izjemnosti in finančni moči odstopal od ostalih in to celo brez da bi se kakorkoli brigal za njih in bil vsaj občasno del njih.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Talent

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

Talent v glasbi, na primer pri petju, se meri v tem, da lahko nekdo na uglašen inštrument intonančno točno, z velikim volumnom in lepo barvo odpoje zelo zahtevno pesem, ki je tudi zelo uspešna in cenjena. Podobno je tudi z virtuoznim igranjem inštrumentov. Podobno je tudi z obrtništvom v drugih umetnostih. Če pa k temu dodamo še ustvarjalnost, ki je dovolj podobna dosedaj uspešni ustvarjalnosti in hkrati vendarle tudi dovolj inovativna, pa lahko dobimo tudi izjemno talentiranega avtorskega umetnika. A mislim, da je za umetnost tudi nujno in bi se moralo v glasbi in recimo v petju ustvarjati tudi tako, da bi se pelo razglašeno in ustvarjalo na razglašene inštrumente in v čisto novih, individualnih stilih, ki še niso bili nikoli uspešni in tako bi morali biti dovolj pogosto v vseh umetnostih. Tako se povečuje raznolikost in zmanjšuje pomen ega, ki pri uspešnih kar pogosto zdivja.

  • Share/Bookmark