27.05.2014

Analiza skladbe Gala Gjurina: Ko se tam zgoraj olistajo breze

Objavljeno v Gal Gjurin, Glasba avtor samokodela

Lepa, poskočna, ”narodno zabavna” skladba, kjer se poskočnost pokaže, tudi skozi lirične, melodične linije Galove kitare, ki tudi brez besedila in prominentne harmonike, odlično nadomestijo ves ceneni pofl, ki ga je od zlatih časov Avsenikov(ki vendarle niso minili) vse več! Še bolj seveda poplesuje kontrabas, skoraj si ga predstavljamo, kako na svoji kovinski nogi zapleše s harmoniko v rokah, ki mu jih posodi Gau, ki na nam neznani način, igra kontrabas in harmoniko istočasno, saj je vse tako čarobno in se tako lepo ujema, da težko verjamemo, da je bilo posneto posebej! Kitara zaigra nekaj bolj zapletenih linij, a še zmeraj vztraja v okusnih melodijicah, harmonika ki je dandanes v slovenski glasbi pogosto vulgarna, pa je le prijetna spremljava in vidimo mlada dekleta in fante, kako plešejo pred kmečko hišo, ob njih vrt poln rož in začimb, zacvetela in pisana drevesa, pa jim dajejo nekaj sence, med tem ko se predajo plesu med vetričem, polnim prijetnih vonjav iz narave in iz obložene mize, ko so bili ljudje še bolj srečni, ko so bile pesmi počasnejše in se je ob srčni zaprisegi, praznovalo tri dni in še več! Lepa lirika, v sicer ‘narodno zabavno’ zasnovanem komadu in spet en lep vzor mladim, kako si naj voščijo ‘na zdravje’, projekt pa je imenovan Alpika, oziroma celo ‘Nova podalpska glasba’, kjer si je Gau s kvalitetnimi starimi glasbenimi elementi, preko boja s ceneno harmoniko, upal orati ledino v bolj žlahtno prihodnost!

Studijska verzija, album Duša in telo( in Projekt Alpika), posneto 2008-2012, izdano december 2012:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.