30.05.2014

Predstava Anatomija srečanja v Muzikafeju

Objavljeno v Družbena kritika, Glasba avtor samokodela

Ko se zberejo znotraj za gesto sporočila povsem odprtega prostora, trije na svojih področjih izjemni umetniki(sicer pretežno poustvarjalne orientacije), se zgodi markantno energična kombinacija, ki očara tako s subtilnostjo, liričnostjo, kot tudi s čisto fizično energijo, njihove umetniške prezence, ki je sploh pri plesu in sploh pri flamenku, ne moremo pogrešiti! Energija in predanost, ter natančnost ujemanja kitare in plesa, vse to je tako zelo prezentno, da deluje brez scene ali močnejše povezovalne zgodbe in niti en sam bolj ali manj zapleten udarec z nogami, ni zvenel neprepričljivo! Samo umetnika, ki flamenku posvečata ure in ure dneva, ki živita flamenko kot del njunega dihanja, se lahko na koncu tako natančno zlijeta v gibih, perkusivnih tleskih pod nogami in v ritmih! Veliko apolonsko odrekanje, predanost in trud so nujni za to, da doživimo dionizični trenutek plesa, ki včasih zaide tudi v razuzdanost koraka in ženskega giba! Vito Marenče, virtuoz flamenka, igra izjemno tehnično čisto in hkrati dovolj energično, zahtevnejšega poslušalca, ki išče avtorsko noto, pa včasih prevzame tudi kakšna še posebej ekspresivna kadenca, kitarist pa se ne ujame niti v klišeje flamenka, niti klasicistične kitare!Vesna Zornik s svojo lepoto in očarljivostjo, le še dopolni lepoto Pandurjeve in obe s svojimi prelepimi telesi in obrazi, slikata dvojnost, zrcaljenje, enako in različno. Ana Pandur zapleše tudi brez spremljave, kakor v bolečini tišine, ko ji je glasba, njen izvir življenja, giba srca, odvzeta, a hkrati je morda prav takrat najbolj združena z glasbo v njej, ko pleše na svoj notranji utrip in čaka, da ji nekdo spet zaigra, ali za flamenko plesalko zgolj in na žalost, le zagode od zunaj, na kakšno zanjo na vse pretege trivialno harmoniko. Zornikova v petju doda tudi nekaj nians, ki jih poznamo iz Katalene, sicer pa poje za predstavo primerno zadržano, a vendar izrazno močno, obe pa v petju in plesu letita proti liričnim verzom neba, (pri katerih bi sicer na trenutke odgovarjala ritmiziranost, glede na glasbo), a se hkrati spuščata proti tlom neizprosne zemlje, kjer smo zmeraj pred zidom, a le če zmeraj iščemo nove poti, dovolj poznamo zid za nami, zid v drugi smeri, ki vedno znova nastaja in ga duh popotnika, zmeraj znova preleti in si opraska minljivo telo!

Anatomija srečanja je ekspresivno delo, ki zveni kakor zelo lepo dekle, ki je tako zelo žalostno ali kakor petje norca z dobrim srcem, kjer se tudi skozi ponovitev verzov Sylvie Plath, zrcali kar predstavljata Zornikova in Pandurjeva, dvojnost, a hkrati enost, zrcaljenje podob, ko oseba reflektira samo sebe, se gleda v zrcalu časa in prostora in v ločenosti od lastne biti, najde spodbudno refleksijo za prihodnost, ki predstavlja najmočnejšo možnost, združenosti osebe same s sabo! Šele refleksija, ki je sposobna izstopiti sama iz sebe, opazovati svoja dejanja kot nekdo drug, toda vsekakor le kot nekdo, ki premore dovolj refleksivne kvalitete, moralno etične in intelektualne osnove in temeljev, lahko vzpostavi plesišče življenja dovolj trdno, da zapleše najbolj divji ples, a se spretno drži nad ognjem pogube, ko leti med osvežujočimi oblaki ljubezni in med tem ko vijuga med pastmi, ve, da se ples slej ko prej mora končati in zato se razpleše do večnosti in naprej! Predstava sama po sebi, je sporočilno odprta in dopušča mnogo interpretacij, sporočilo pa tudi ni osrednja tema, temveč ekspresija, gib življenja, poudarjen z verzi, petjem in flamenko kitaro, ki je gotovo eden najbolj ekspresivnih načinov igranja tega še zmeraj močno prisotnega instrumenta, ki ga je treba žlahtno igrati in negovati!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.