8.02.2016

Filmska recenzija: Self/less

Objavljeno v Družbena kritika, Film avtor samokodela

V znanstvenofantastičnem, družbeno angažiranem filmu Self/less, se ultra bogati tajkun, ki ne da veliko na odnose, celo na svojo hčerko precej resno pozablja, znajde tik pred smrtjo, saj ima neozdravljivega raka. Ponudijo mu priložnost, za kopiranje njegovega uma v drugo telo, ki naj bi bilo zraslo v laboratoriju. Hitro po uspešni presaditvi, pa začne doživljati nenavadne vizije, ki mu jih vodja celotne operacije, odpravlja s tabletami. Kmalu se izkaže, da gre za spomine duše, ki še biva v telesu, kajti magnat ugotovi, da je telo last mladega očeta in ko obišče hišo njegove žene, ta vsa čustveno zaprepadena ugotovi, da njen mož ni umrl, kmalu pa tudi, da ne gre več povsem za njenega moža, ampak le za njegovo telo in nekaj spominov, ki se hočejo vrniti in da je dal znanstveni korporaciji svoje telo, da bi hčerkici plačal težko operacijo srca. V dogajanju, ki je polno akcije, ko korporacija, ki mu ni dovolila obiska družine, lovi mlado družino, on pa je bil nekoč specialec in skuša rešiti vso družino, ter polno napetih in vizionarskih prepletov, se odpirajo mnoga vprašanja človeštva. Že ko se vrne k ženi, začutimo prehod med družbenimi sloji in načinom življenja.

Lahko nekdo, ki je v povsem drugi situaciji, ne samo življenjski, ampak je celo umrl in se nahaja v drugem telesu, res nadaljuje z vsaj enakim osebnim in družbenim življenjem? In med tem ko to še gre, kdo ima pravico, do takšnega početja s človeškim bitjem? Med tem, ko je kopiranje uma v drugo telo, povsem nesprejemljivo, pa je kopiranje v telo, ki je zraslo v laboratoriju, prav tako problematično. Četudi damo odločitev na referendum, je možna prevlada množičnosti in sebičnosti. Telo, ki zraste v laboratoriju, sicer nima nobenega življenja, nekdo ki ga v to telo prenesejo, pa je doživel veliko lepega, kar želi nadaljevati, toda ali nima tudi nekdo, ki raste v laboratoriju, pravico, da živi duhovno polno in preprosto lepo življenje, izven njega!? In kam sploh vodi vsa ta razvoj? Morda se je znanost že precej iztrošila in lahko vplivamo predvsem še na družbenem področju, z besedami, kjer morda dosežemo višine, še ne doživete. Kjer ljudje, ki razmišljajo malo bolj grandiozno, ob vsem splošnem napredku, doprinesejo še kaj več bistvenega.Toda eno je pisati o tem, kako se lahko imamo vsi skupaj čim lepše, eno pa so vprašanja, ki so morda na nek način za vse nas, zmeraj prevelika.

Vprašanja, ki jih prinaša prav zelo velik tehnološki razvoj in jih prej preprosto ni bilo. Vsakršno podaljševanje človeškega življenja, prinese zelo pomembna vprašanja o etičnosti ljudi, ki bodo živeli tako dolgo, kot tudi glede dostopnosti tehnologij vsem in posledični prenaseljenosti planeta, kar prinaša vsaj do neke mere, možnosti velikega pomanjkanja osnovnih sredstev za preživetje, kje bo od pomanjkanja umiralo še več nemočnih in nedolžnih. Film je sicer vizualno in akcijsko zasnovan dokaj nerodno, nespretno, sploh ko se sprašujemo, zakaj sprememba magnatove vestnosti in boj za pravico, ko poskuša rešiti družino, ob tem pa obračunati še s korporacijo, ki se ukvarja s poslom prenašanja duš.

Deloma gre tudi za manj kakovosten remake filma Seconds, kjer zdolgočasenega poslovneža, spremenijo v uspešnega mladega slikarja, a ostane nezadovoljen in o katerem je Žižek govoril, da izpostavi problematiko nezadovoljstva ljudi, ne glede na to, kako jih spremenimo, saj ostanejo ujetniki sistema in iščejo košček sreče vsaj v zasebnem življenju, ne glede na to kdo so. Žižek zmeraj poudarja tudi, da sreča sploh ni nujen del življenja. Uspešni in kreativni ljudje, ponavadi najdejo globoko srečo in se slej ko prej znajdejo, zato gre pri tem filmu poudariti predvsem, da sta ustvarjalnost in družbena angažiranost, ključna za notranjo srečo, sploh v ekonomskem sistemu, ki se je edini izkazal za dovolj učinkovitega in ga prav zato moramo še izpopolnjevati. Govoriti, da pa je vsakršna želja po uspehu in individualnosti, naravnanosti k določenim ciljem, tudi nekim uspehom, napačna, ker nas vleče v potrošniško družbo, pa je po mojem mnenju napačna, saj med ljudmi so razlike v sposobnostih in željah in željah po individualni uresničenosti. Tudi razlike, ki se porajajo med ljudmi in različna stopnja potrošnje, so pomembne, če so zmerne, kar je že del starih filozofij, skrajni levičarji pa za vse našteto, pogosto nimajo nobenih alternativ.

Poudariti je treba tudi, da iskanje sreče, z izključevanjem drugih, ni prava pot, kaj šele tako, da na silo zavzamemo položaj nekoga ali celo njegovo telo. Kar ljudje iz sebe naredijo, pa je zelo pomembno, a prav zato je to zahtevna pot, ki se je ne da narediti kar na hitro. Predvsem pa je pomembna združenost ljudi, pa čeprav obstaja družbena razdeljenost glede na sposobnosti, a naj bo predvsem ta, drugih pa čim manj in naj ljudje živijo v harmoniji, kot da so eno telo in duša!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.