Arhiv za mesec Junij, 2021

24.06.2021

Človek, bit in čas

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Čudne so moje misli,
vseskozi se počutim ujet,
kot da je moje življenje obstalo,
nenehno tuhtanje kaj je še ostalo,
kaj je z menoj narobe,
kaj bi naj bilo,
kaj bi moralo biti,
klošarji so zapiti,
jaz pa le ne vem,
kako naj se zavem,
da sem v nenehnem gibanju časa,
da zvonijo zvonovi
in rožljajo srpi,
vse na tej mali zemeljski krpi
in med tem ko slavijo to deželo,
kako naj razumem človeško težnjo,
to zlagano kriplavo potrebo,
da želi človek biti slavljen
od zemlje, naroda ali televizije,
drugače se počuti,
kot da ni vreden,
kot da se mu je čas ustavil,
rad bi že zakopal vse te misli,
da razpadejo kot dvajseto
in novo stoletje,
stoletje zveličavnih,
lažnih ozvočenj, radia, televizije, interneta,
povzdigovanja majhnega
in zaničevanja velikega človeka,
kje se boš sprehajal mali človek,
ko boš spoznal,
da boš sredi svoje veličine,
vedno sam in majhen ostal.

  • Share/Bookmark
16.06.2021

Valovi miru morja

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Plavo morje,
beli valovi
prebadajo gladino,
voda se preliva,
otočki plavajo
na zasanjani površini,
kakor bi lebdeli
v svobodi,
ki jo čutimo,
ko ločeni od kopna,
pristaneno na njih,
galebu se v očesu zasveti
svetloba kril in sonca,
škržati pojejo svojo pesem
in igrajo simfonije s črički
in skrivnostne boleče pesmi
zujajoče prebujenih noči komarjev
in pomorskih neurij,
ko nas mučijo izgubljene
in neuresničene ljubezni,
ki so se nam izmaknile čisto
za malo
in nam spile toliko krvi,
neposredno iz srca.
A že pride jutranja milina
in mirnost gladine,
tako mirne in spokojne,
da bi najraje častil le morje!

  • Share/Bookmark
16.06.2021

Morje

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Podvodne grape,
jame, uvale,
ki spet udarjajo
na plan,
med algami in
morskim življem,
ribami in travniki,
ki valovijo kot poletje v vetru
in rdeče rože zvezd
in temni ježki črnih lukenj noči,
ki se zapikujejo med nebesna telesa,
ta noč je temna
in ta dan je svetel deset metrov
v globino,
nato pa tema
in pisane ribe postanejo temne
in korale se porazgubijo
med strašljivimi očesi,
glej vesolje je okrog tebe,
ni zraka in pritisk te tre,
kot bi letel na nebu,
ki prav tako ni tvoj habitat,
si iščeš smisel,
da bi spet našel svoje življenje,
kjer ti bo nekoč zmanjkalo diha
in boš čutil zemljo,
kot najbolj tuj kraj,
ki ga zapuščaš,
da se združiš z zemljo,
vodo in zrakom.

  • Share/Bookmark
8.06.2021

Nepopularna glasba

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Vedno sem rad poslušal glasbo,
pogosto popularno, celo zelo popularno
in nikoli nisem pomislil,
kako uničiti, zmleti to glasbo,
kot se ob napenjanju
ali pod avtomobilski kolesom
zdrobi CD,
da bi ustvaril nekaj svojega.
A zdi se,
vsaj glede na odzive,
da mi je uspelo ravno to.
Ne vem ali je to lahko ali težko,
narediti glasbo drugačno in čudaško,
med tem ko poslušaš popularne hite.
Vem pa, da sem s tem prihranil
ljudem prerivanja pred trgovino v srebrnih
čeveljcih za moj nov CD,
s katerega bo poslušan le glavni hit,
bruhanje whiskya in overdose
najstnika na mojem koncertu,
med tem ko ga je množica
odrinila v svojih masovnih histerijah,
vrednih polnih nacističnih stadionov,
bolanih deklet, ki zanemarijo
svojega fanta,
ker sem na odru
z osladno luškanim frisom zapel,
ljubim te in v Porscheju ti bom skuhal kosilo,
predvsem pa sem sebi prihranil nadležne
občutke,
da sem svet zasmetil s tonami plastike,
da nimam trenutka privatnosti
in da sem nekdo in vreden tega sveta
morda le zato,
ker me pozna tisoče, morda milijone ljudi,
ki so prebrali tri vrstice moje biografije,
med tem ko sva z ženo,
zadeta in odtujena,
pozabila, kako nama je ime.

  • Share/Bookmark
3.06.2021

Pesem o noči

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Lunine sence se prelivajo
skozi nočni gozd,
hiše so kakor prazne,
ko v njih spi pomirjeni nemir
in se ljudje ljubijo onkraj sten,
brlijo sveče na hladnih grobovih
in v toplini zavetja jase,
se igrajo pazljive srnice.
Noč je in vejevje zašelesti
skozi črne praproti,
šavje in šaš,
kladvo bije in luč nad oknom sije,
vročičnemu na prepoteno posteljo,
magnolije cvetijo kot podnevi
in vem, da bo čez dan mavrica,
tulipani bodo sejali brez čebulic,
rasli bodo iz dreves in grmičevja
in krokosi iz starih hiš
in tam sredi noči,
se dva ljubimca,
ki se ne marata, ljubita,
jaz sem ju v tej tihi noči poročil,
da se zaljubita,
a zunaj je konj prdnil njujine,
morda kdaj moje zaobljube.

  • Share/Bookmark