3.06.2021

Pesem o noči

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Lunine sence se prelivajo
skozi nočni gozd,
hiše so kakor prazne,
ko v njih spi pomirjeni nemir
in se ljudje ljubijo onkraj sten,
brlijo sveče na hladnih grobovih
in v toplini zavetja jase,
se igrajo pazljive srnice.
Noč je in vejevje zašelesti
skozi črne praproti,
šavje in šaš,
kladvo bije in luč nad oknom sije,
vročičnemu na prepoteno posteljo,
magnolije cvetijo kot podnevi
in vem, da bo čez dan mavrica,
tulipani bodo sejali brez čebulic,
rasli bodo iz dreves in grmičevja
in krokosi iz starih hiš
in tam sredi noči,
se dva ljubimca,
ki se ne marata, ljubita,
jaz sem ju v tej tihi noči poročil,
da se zaljubita,
a zunaj je konj prdnil njujine,
morda kdaj moje zaobljube.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.