Arhiv za kategorijo Družbena kritika .

24.06.2021

Človek, bit in čas

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Čudne so moje misli,
vseskozi se počutim ujet,
kot da je moje življenje obstalo,
nenehno tuhtanje kaj je še ostalo,
kaj je z menoj narobe,
kaj bi naj bilo,
kaj bi moralo biti,
klošarji so zapiti,
jaz pa le ne vem,
kako naj se zavem,
da sem v nenehnem gibanju časa,
da zvonijo zvonovi
in rožljajo srpi,
vse na tej mali zemeljski krpi
in med tem ko slavijo to deželo,
kako naj razumem človeško težnjo,
to zlagano kriplavo potrebo,
da želi človek biti slavljen
od zemlje, naroda ali televizije,
drugače se počuti,
kot da ni vreden,
kot da se mu je čas ustavil,
rad bi že zakopal vse te misli,
da razpadejo kot dvajseto
in novo stoletje,
stoletje zveličavnih,
lažnih ozvočenj, radia, televizije, interneta,
povzdigovanja majhnega
in zaničevanja velikega človeka,
kje se boš sprehajal mali človek,
ko boš spoznal,
da boš sredi svoje veličine,
vedno sam in majhen ostal.

  • Share/Bookmark
8.06.2021

Nepopularna glasba

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Vedno sem rad poslušal glasbo,
pogosto popularno, celo zelo popularno
in nikoli nisem pomislil,
kako uničiti, zmleti to glasbo,
kot se ob napenjanju
ali pod avtomobilski kolesom
zdrobi CD,
da bi ustvaril nekaj svojega.
A zdi se,
vsaj glede na odzive,
da mi je uspelo ravno to.
Ne vem ali je to lahko ali težko,
narediti glasbo drugačno in čudaško,
med tem ko poslušaš popularne hite.
Vem pa, da sem s tem prihranil
ljudem prerivanja pred trgovino v srebrnih
čeveljcih za moj nov CD,
s katerega bo poslušan le glavni hit,
bruhanje whiskya in overdose
najstnika na mojem koncertu,
med tem ko ga je množica
odrinila v svojih masovnih histerijah,
vrednih polnih nacističnih stadionov,
bolanih deklet, ki zanemarijo
svojega fanta,
ker sem na odru
z osladno luškanim frisom zapel,
ljubim te in v Porscheju ti bom skuhal kosilo,
predvsem pa sem sebi prihranil nadležne
občutke,
da sem svet zasmetil s tonami plastike,
da nimam trenutka privatnosti
in da sem nekdo in vreden tega sveta
morda le zato,
ker me pozna tisoče, morda milijone ljudi,
ki so prebrali tri vrstice moje biografije,
med tem ko sva z ženo,
zadeta in odtujena,
pozabila, kako nama je ime.

  • Share/Bookmark
24.05.2021

Ljudje živijo

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Ljudje živijo,
toliko stvari naredijo,
v temnih rovih se potijo,
v tisočih klubih, dvoranah
in sodelovanjih
svoj pečat pustijo,
se izstrošijo,
kakor, da ves dan na polju
z motiko trpijo
in ne samo znoj,
kri, žalost in trohnenje,
neskončnost mnogih hrepenj,
prečute zgarane noči,
neprespana jutra in skrbi,
naporna nakupovanja
in kuhanje kosil po dežurstvih,
službena potovanja,
vojne vihre,
zimska in poletna letovanja,
zlomljena noga in morski ježek,
premnoge noči druženja
in jutranja kozlanja,
seks z neznankami,
zlomljenih duš preizpraševanja,
polnost življenja,
veselja, mavric in polomljenih,
krvavečih dreves,
radost v gubah
in bolečih sklepih
in še enkrat radost in veselje,
družina za božič
in ob novem rojstvu
in kaj ostane nekomu,
ki je celo življenje negiben,
pripet na posteljo
ali nekomu kot meni,
ki je vse strasti življenja,
doživel tako redko in bežno,
tako malo delal tega,
za kar bi ljudje vračali
in živel predvsem v svoji sobi?
Svet se vrti in zelo je lep
iz vesolja
in koliko dela je bilo vloženega,
da ga lahko vidimo iz vesolja,
a meni se živi,
zato že desetletja pišem pesmi,
v puščavi vsak živi,
vidi oazo,
svoje delo, polnost življenja,
ali se mu le zdi?
A vem, da kdor je imel žulje,
da je nekdo lahko se pred
življenjem skril,
ta ki ni zmogel
in mu je bilo življenje precej prazno
ali mu je trpljenje bilo prihranjeno,
ta ki je imel žulje
in je živel,
nekdo kot zelo uspešen,
nekdo kot delavec,
ki se je vsako popoldne
osvobodil,
ta ve kaj je svoboda,
ki si jo je prigaral
in doživel
z bolečino,
a glej kdor je skrit v sobi,
preskrbljen,
ali pripet na posteljo,
ga prav tako tare bolečina,
neiživetost, dolgčas,
nočna mora svobode v ujetosti,
kot tiste ki živijo
ujetost v svobodi.

  • Share/Bookmark
22.05.2021

Bog in batine

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Bog je baje popolno in neskončno dobro bitje! In potem ustvari nepopolne ljudi, jim da svobodno voljo v kombinaciji s pomanjkanjem pameti in dobre presoje, prva dva človeka z zelo pretkanim načrtom spravi v greh, potem pošlje ljudi v svet, kjer nekateri grešijo, pa čeprav bog nima točno pojma kaj je greh in kaj ne, pa četudi nekatere njegove moralne zapovedi lahko ocenimo kot objektivno dobre, bog grešnike pobija in veselo greši, na koncu z vesoljnim potopom pobije skoraj čisto vse, potem pobija malo manj, precej tudi pobijano ljudje po njegovih navodilih, vmes si zmisli še pekel kjer bo lahko nekatere v neskončnost mučil in se ne more odločit kdo točno to bo, potem pošlje Jezusa, ki bi naj iz vseh naredil dobre ljudi, a mu to niti slučajno ne uspe, zato bi naj baje prišel še enkrat. Poleg vsega bog muči ljudi z vse sorte slabimi stvarmi kot so nesreče, lakota in bolezni. Zaključek: bog če bi obstajal, nikakor ne bi bil popolno in neskončno dobro bitje, zato vanj ni za verjeti!

  • Share/Bookmark
11.05.2021

Knjiga, daj mi nekaj reči

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

KNJIGA, DAJ MI NEKAJ REČI

Pečem si jajce na oko,
razteza se po prostoru
in času, ker drugače ne more,
vse se razteza po prostoru in času,
jajcu je kao priraslo oko,
a je zdaj njegova perspektiva,
da rata piščanček,
al da ga jaz pojem
in bo mene gradilo?
Tega zdaj ne morem ugotovit
in me zanima,
kaj so to zdaj res neke
neverjetne ugotovitve in verzi?
In tako s kruhom poskrbim,
da me jajce neha gledat.
Ta pesem mi je zanimiva
in parafrazira znanega pesnika,
ki ga imam prav osebno rad
in zdaj en dan sem pisal
o Nietzscheju in ga kritiziral,
kako je preveč relativno kaj
je to uspeh,
da bi nas on lahko
smiselno spodbujal,
naj se dvignemo nad množico.
In če je to res,
lahko jaz sploh kaj dosežem v življenju,
potrebujem zato prijatelje na položajih,
ali je morda vse kar lahko dosežem,
da z vilico zadanem jajce
in so vse kar je nasploh zapisano v življenju
in parafrazirano tukaj le jajca.
Ampak jaz imam rad pesnika,
ki je to napisal,
a ne bi se rad postavljal
s tem tako,
kakor da rad komu
ližem jajca,
pa čeprav sem v takem položaju,
da mi nič ne gre,
ženske ni za mene,
ne uspeha,
sem že dolgo v riti boga,
ki je jedel gnila jajca.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Nietzsche

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

V življenju sem prebral kar precej Nietzscheja in vedno sem menil, da ima tudi kakšne dobre ideje, a da je treba tudi njegove ideje preseči v izgradnji boljšega človeka. Njegovo prevrednotenje vrednot se mi že zdi neposrečena ideja, saj niti jasno, kaj točno bi naj to pomenilo, sploh glede na to, da so nekatere vrednote večne in zelo pomembne, pa čeprav jih marsikdo ne upošteva. Nekatere od teh vrednot so zajete tudi v nekaterih verah in religijah, pa čeprav imajo verstva mnoge pomanjkljivosti, religije prav tako in kar pogosto tudi preveč izkoriščajo ljudi. Poleg tega menim, da Nietzschejeva filozofija preveč napihuje človeški ego, naj doseže nekaj izjemnega, pa je to zelo relativno in je praktično nemogoče reči, da je nek način življenja objektivno izjemen. Vsi smo v bistvu enakovredni, se pa strinjam, da je v življenju dobro najti nekaj, kar nas res veseli in zanima, vendar pa tudi če s tem dosežemo ‘velike’ dosežke, to v bistvu ne pomeni nič, zato menim, da si velikih dosežkov ni dobro želeti, ker so tudi stvar napuha, slavohlepnosti in pohlepa. Tudi del množice, v kateri se vsi pokoravajo isti ideji, je včasih potrebno biti, vendar pa je potrebno biti dovolj kritičen, a človek hitro najde ljudi, ki razmišljajo podobno, pa je že del neke skupine, pa čeprav seveda lahko vnese tudi originalnost. Predvsem pa Nietzschejeva filozofija premalo poudarja skrb za skupnost, socialno pravičnost, za sočloveka, za nemočne, bolne, revne, manj sposobne in nasploh pozablja, da smo v družbi vsi enakovredno izjemni že sami po sebi oziroma bi tako vsaj moralo biti. Če nekoga lepo pozdraviš na ulici in se kdaj z njim tudi prijetno pogovoriš, mu s tem pokažeš spoštovanje in da ti je znan in pomemben, pa v bistvu morda ni dosegel prav nič od tega, kar bi seveda zgolj nekateri smatrali za izjemno. Vedno sem torej verjel, da se človek dejansko mora presegati v vedno boljše bitje in si tudi najti najljubše delo, ki ga res veseli in da ugotovi kaj res zmore in ve, a verjamem, da znotraj tega ni zares merljive resnične izjemnosti in da človek ne bi smel početi stvari zato, da bo po nekakšni namišljeni, naduti izjemnosti in finančni moči odstopal od ostalih in to celo brez da bi se kakorkoli brigal za njih in bil vsaj občasno del njih.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Talent

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Talent v glasbi, na primer pri petju, se meri v tem, da lahko nekdo na uglašen inštrument intonančno točno, z velikim volumnom in lepo barvo odpoje zelo zahtevno pesem, ki je tudi zelo uspešna in cenjena. Podobno je tudi z virtuoznim igranjem inštrumentov. Podobno je tudi z obrtništvom v drugih umetnostih. Če pa k temu dodamo še ustvarjalnost, ki je dovolj podobna dosedaj uspešni ustvarjalnosti in hkrati vendarle tudi dovolj inovativna, pa lahko dobimo tudi izjemno talentiranega avtorskega umetnika. A mislim, da je za umetnost tudi nujno in bi se moralo v glasbi in recimo v petju ustvarjati tudi tako, da bi se pelo razglašeno in ustvarjalo na razglašene inštrumente in v čisto novih, individualnih stilih, ki še niso bili nikoli uspešni in tako bi morali biti dovolj pogosto v vseh umetnostih. Tako se povečuje raznolikost in zmanjšuje pomen ega, ki pri uspešnih kar pogosto zdivja.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Ego

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Kaj dela človeški ego?
Išče veliko hišo, veliko denarja,
slavo, lajke, komentarje,
išče primitivnost, žaljivost,
uničevanje sočloveka,
izkoriščanje, kontrolo nad sočlovekom,
prepir, nadvlado,
podobnost z uspešnimi,
socialno ekonomski status,
veliko hrane in stvari,
pa bi lahko vsi živeli v majhnih izbah,
se imeli radi,
to kolikor bi potrebovali,
bi še vedno lahko z
veliko manj prisotno
tehnologijo obdelovali,
veliko bolj pogosto
bi hodili peš in veliko manj potrošili,
ne bi se pred drugimi razkazovali
in nič nam ne bi bilo pomembno,
razen da skromno z drugimi
v slogi živimo,
svoje ne pretežko delo
v nezdivjanem svetu postorimo
in da smo vsi spoštovani
in znani v svoji skupnosti,
kot vredni, sposobni ljudje.
Komunizem?
Ne, skromno, ne na ego,
ne egoistično bivanje.
Takoj ko nekdo pomisli na to,
da bi nekaj naredil,
da bi bil boljši kot drugi
ali da bi se pred drugim dokazal,
namesto, da bi v drugem zgolj iskal
spoštovanje zaradi tega,
ker je dober človek
in ker počne nekaj
kar lahko drugi uporabi
ali spoštuje kot ustvarjalno,
se pojavijo problemi ega.
Kdo bo v očeh drugih
izjemen, kdo bo na vrhu,
kdo bo nastopal,
kdo bo vodja,
kdo bo imel vse vsaj osnovne
statusne simbole,
kdo bo imel več,
kdo bo zmagovalec,
kdo bo prvi na družbeni lestvici,
kdo bo imel ‘najlepšega’,
‘najuspešnejšega’ partnerja,
in predvsem kdo bo imel
presežno, izjemno vrednost
v očeh drugega.
Vse to je ego.
Kvaliteta karakterja
pa je enakovredno spoštovanje vseh,
v različnosti poklicev in življenjskih poti
in spoštovanje skromnega življenja
in opustitvi vsakršnega dajanja pomena,
svojemu jazu in njegovemu odrazu v drugih,
razen da je vsak enakovredno spoštovan
in sprejet v družbi.

  • Share/Bookmark
10.05.2021

Tržna logika divjega kapitalizma in moja (ne)zadovoljstva

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

Osnovna lastnost mnogih ljudi in tudi današnje divje kapitalistične tržne logike je nažalost načelo ‘pomanjkanja’. Ljudje skoz stremijo za nečim kar nimajo. Več denarja, bogastva, avto, hiša, družina, samo skromnosti in askeze ne vidijo. Temu jaz niti slučajno ne nasedam. In sem zelo zadovoljen s penzijo in hladovino. Ampak v glasbi, ki me najbolj veseli, pa bi mi blo fajn, če bi pridobil neko manjšo do srednjo publiko, da bi bolj videl, da nekomu to nekaj pomeni in bi se skupinsko veselili, niti slučajno pa me ne zanimajo veliki uspehi in slava. Tudi čas za ženske je v mojem življenju že minil. V mladosti me pač niso kaj dosti zanimale in se tudi nisem znal ‘pravilno’ lotit, zdaj pa bi imel le eno, ki bi me res razumela in hkrati ne bi vse gledala skozi logiko zdravja in ekonomsko socialnega statusa. Take pa so dandanes izjemno, izjemno redke. Tako da nikar si ne mislite, da me včasih dobite na levi nogi in jamram za pridobitvami divjega kapitalizma. Boli me kurac, samo razpravljam, kako si bolj izpolnit življenje, dobit nov zagon in se bolj povezat z ljudmi in neko manjšo publiko, ki me podpira, ker vsak do neke mere potrebuje občutek spoštovanja in podpore.

  • Share/Bookmark
2.05.2021

Moji izjemni uspehi pri ženskah

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

Izjemna finančna in poklicna uspešnost, poslovna in hrati še celo posebej izjemna umetniška uspešnost, samoiniciativnost, samorealizacija, samostojnost, ambicioznost in izjemno zdravje, so vsekakor moj zaščitni znak, kar v tej sodobni potrošniški družbi izjemno vpliva na to, da sem med ženskami izjemno zaželjen in jim imam ogromno tako v kulturno posvečenih ljubezenskih razmerjih kot bolj bežno, saj v meni vidijo svojo lastno uspešnost in dodatne možnosti za družbeno samorealizacijo, med njimi pa seveda izbiram le najboljše, po možnosti še malo bolj uspešne in lepše od mene. Moje možnosti seveda zaradi pleše, prevelike teže, nizke postave in dvobarvnih brk in brade niso nič manjše, saj te pomanjkljivosti kompenziram s svojimi izjemnimi uspehi, pa tudi s tem, da se v prostem času oblečem v stare cunje in grem za dobro voljo lovit še ženske iz nižjih slojev, ki bolj slabo izgledajo in jim prodajam zgodbo, da sem srednje uspešen šlosar, ki naredi vse za to, da prihrani denar, da lahko svoji ženski kupi dobro pijačo in obleko in da se v prostem času borim za bolj pravične odnose med ljudi, čim močnejšo socialno državo in da se za zavzemam za to, da bi država organizirala zmenke za grde, revne in bolne.

  • Share/Bookmark