Arhiv za kategorijo Poezija in proza .

18.07.2021

Moja in tvoja ljubezen

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Moja ljubezen potrebuje ljubezen,
tvoja ljubezen potrebuje ljubezen,
toplina besed potrebuje ljubezen,
včasih strast potrebuje ljubezen,
včasih se boji te želje ljubezen,
včasih zamik v srcih in dušah,
drži na daljavi,
kar telo preizkuša!

  • Share/Bookmark
7.07.2021

Tvoja ljubezen

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Poletiš do mene
nad sinjim morjem,
ki se preliva v turkizno,
tvoja neskončna srčnost
in strastna telesnost!
Mistika valov
in neskončna energija Sonca,
v neskončni pomirjenosti
in varnosti tvojih prsi,
vse si umirila
in vse to se premika in žari
od najine strastne ljubezni,
zaradi katere se kot mornar,
po neskončnih zavračajočih
bitkah z nevihtami,
čutim sprejet, varen
in ljubljen.

  • Share/Bookmark
24.06.2021

Človek, bit in čas

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Čudne so moje misli,
vseskozi se počutim ujet,
kot da je moje življenje obstalo,
nenehno tuhtanje kaj je še ostalo,
kaj je z menoj narobe,
kaj bi naj bilo,
kaj bi moralo biti,
klošarji so zapiti,
jaz pa le ne vem,
kako naj se zavem,
da sem v nenehnem gibanju časa,
da zvonijo zvonovi
in rožljajo srpi,
vse na tej mali zemeljski krpi
in med tem ko slavijo to deželo,
kako naj razumem človeško težnjo,
to zlagano kriplavo potrebo,
da želi človek biti slavljen
od zemlje, naroda ali televizije,
drugače se počuti,
kot da ni vreden,
kot da se mu je čas ustavil,
rad bi že zakopal vse te misli,
da razpadejo kot dvajseto
in novo stoletje,
stoletje zveličavnih,
lažnih ozvočenj, radia, televizije, interneta,
povzdigovanja majhnega
in zaničevanja velikega človeka,
kje se boš sprehajal mali človek,
ko boš spoznal,
da boš sredi svoje veličine,
vedno sam in majhen ostal.

  • Share/Bookmark
16.06.2021

Valovi miru morja

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Plavo morje,
beli valovi
prebadajo gladino,
voda se preliva,
otočki plavajo
na zasanjani površini,
kakor bi lebdeli
v svobodi,
ki jo čutimo,
ko ločeni od kopna,
pristaneno na njih,
galebu se v očesu zasveti
svetloba kril in sonca,
škržati pojejo svojo pesem
in igrajo simfonije s črički
in skrivnostne boleče pesmi
zujajoče prebujenih noči komarjev
in pomorskih neurij,
ko nas mučijo izgubljene
in neuresničene ljubezni,
ki so se nam izmaknile čisto
za malo
in nam spile toliko krvi,
neposredno iz srca.
A že pride jutranja milina
in mirnost gladine,
tako mirne in spokojne,
da bi najraje častil le morje!

  • Share/Bookmark
16.06.2021

Morje

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Podvodne grape,
jame, uvale,
ki spet udarjajo
na plan,
med algami in
morskim življem,
ribami in travniki,
ki valovijo kot poletje v vetru
in rdeče rože zvezd
in temni ježki črnih lukenj noči,
ki se zapikujejo med nebesna telesa,
ta noč je temna
in ta dan je svetel deset metrov
v globino,
nato pa tema
in pisane ribe postanejo temne
in korale se porazgubijo
med strašljivimi očesi,
glej vesolje je okrog tebe,
ni zraka in pritisk te tre,
kot bi letel na nebu,
ki prav tako ni tvoj habitat,
si iščeš smisel,
da bi spet našel svoje življenje,
kjer ti bo nekoč zmanjkalo diha
in boš čutil zemljo,
kot najbolj tuj kraj,
ki ga zapuščaš,
da se združiš z zemljo,
vodo in zrakom.

  • Share/Bookmark
8.06.2021

Nepopularna glasba

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Vedno sem rad poslušal glasbo,
pogosto popularno, celo zelo popularno
in nikoli nisem pomislil,
kako uničiti, zmleti to glasbo,
kot se ob napenjanju
ali pod avtomobilski kolesom
zdrobi CD,
da bi ustvaril nekaj svojega.
A zdi se,
vsaj glede na odzive,
da mi je uspelo ravno to.
Ne vem ali je to lahko ali težko,
narediti glasbo drugačno in čudaško,
med tem ko poslušaš popularne hite.
Vem pa, da sem s tem prihranil
ljudem prerivanja pred trgovino v srebrnih
čeveljcih za moj nov CD,
s katerega bo poslušan le glavni hit,
bruhanje whiskya in overdose
najstnika na mojem koncertu,
med tem ko ga je množica
odrinila v svojih masovnih histerijah,
vrednih polnih nacističnih stadionov,
bolanih deklet, ki zanemarijo
svojega fanta,
ker sem na odru
z osladno luškanim frisom zapel,
ljubim te in v Porscheju ti bom skuhal kosilo,
predvsem pa sem sebi prihranil nadležne
občutke,
da sem svet zasmetil s tonami plastike,
da nimam trenutka privatnosti
in da sem nekdo in vreden tega sveta
morda le zato,
ker me pozna tisoče, morda milijone ljudi,
ki so prebrali tri vrstice moje biografije,
med tem ko sva z ženo,
zadeta in odtujena,
pozabila, kako nama je ime.

  • Share/Bookmark
3.06.2021

Pesem o noči

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Lunine sence se prelivajo
skozi nočni gozd,
hiše so kakor prazne,
ko v njih spi pomirjeni nemir
in se ljudje ljubijo onkraj sten,
brlijo sveče na hladnih grobovih
in v toplini zavetja jase,
se igrajo pazljive srnice.
Noč je in vejevje zašelesti
skozi črne praproti,
šavje in šaš,
kladvo bije in luč nad oknom sije,
vročičnemu na prepoteno posteljo,
magnolije cvetijo kot podnevi
in vem, da bo čez dan mavrica,
tulipani bodo sejali brez čebulic,
rasli bodo iz dreves in grmičevja
in krokosi iz starih hiš
in tam sredi noči,
se dva ljubimca,
ki se ne marata, ljubita,
jaz sem ju v tej tihi noči poročil,
da se zaljubita,
a zunaj je konj prdnil njujine,
morda kdaj moje zaobljube.

  • Share/Bookmark
25.05.2021

Dež življenja

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Dežuje za vse,
ki so že šli,
voda teče po
njihovih razpadlih telesih
in pronica v žare,
razmaka pepel
mrzlo je in hladen
dež lije
in v mojih mislih
se preliva vrelo,
rdeče vprašanje,
koliko je vredno življenje,
ko sije sonce
in kdo si je izmislil te kontraste,
da bi se naj včasih počutili,
kot da je vse toliko bolje.

  • Share/Bookmark
24.05.2021

Ljudje živijo

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Ljudje živijo,
toliko stvari naredijo,
v temnih rovih se potijo,
v tisočih klubih, dvoranah
in sodelovanjih
svoj pečat pustijo,
se izstrošijo,
kakor, da ves dan na polju
z motiko trpijo
in ne samo znoj,
kri, žalost in trohnenje,
neskončnost mnogih hrepenj,
prečute zgarane noči,
neprespana jutra in skrbi,
naporna nakupovanja
in kuhanje kosil po dežurstvih,
službena potovanja,
vojne vihre,
zimska in poletna letovanja,
zlomljena noga in morski ježek,
premnoge noči druženja
in jutranja kozlanja,
seks z neznankami,
zlomljenih duš preizpraševanja,
polnost življenja,
veselja, mavric in polomljenih,
krvavečih dreves,
radost v gubah
in bolečih sklepih
in še enkrat radost in veselje,
družina za božič
in ob novem rojstvu
in kaj ostane nekomu,
ki je celo življenje negiben,
pripet na posteljo
ali nekomu kot meni,
ki je vse strasti življenja,
doživel tako redko in bežno,
tako malo delal tega,
za kar bi ljudje vračali
in živel predvsem v svoji sobi?
Svet se vrti in zelo je lep
iz vesolja
in koliko dela je bilo vloženega,
da ga lahko vidimo iz vesolja,
a meni se živi,
zato že desetletja pišem pesmi,
v puščavi vsak živi,
vidi oazo,
svoje delo, polnost življenja,
ali se mu le zdi?
A vem, da kdor je imel žulje,
da je nekdo lahko se pred
življenjem skril,
ta ki ni zmogel
in mu je bilo življenje precej prazno
ali mu je trpljenje bilo prihranjeno,
ta ki je imel žulje
in je živel,
nekdo kot zelo uspešen,
nekdo kot delavec,
ki se je vsako popoldne
osvobodil,
ta ve kaj je svoboda,
ki si jo je prigaral
in doživel
z bolečino,
a glej kdor je skrit v sobi,
preskrbljen,
ali pripet na posteljo,
ga prav tako tare bolečina,
neiživetost, dolgčas,
nočna mora svobode v ujetosti,
kot tiste ki živijo
ujetost v svobodi.

  • Share/Bookmark
11.05.2021

Knjiga, daj mi nekaj reči

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

KNJIGA, DAJ MI NEKAJ REČI

Pečem si jajce na oko,
razteza se po prostoru
in času, ker drugače ne more,
vse se razteza po prostoru in času,
jajcu je kao priraslo oko,
a je zdaj njegova perspektiva,
da rata piščanček,
al da ga jaz pojem
in bo mene gradilo?
Tega zdaj ne morem ugotovit
in me zanima,
kaj so to zdaj res neke
neverjetne ugotovitve in verzi?
In tako s kruhom poskrbim,
da me jajce neha gledat.
Ta pesem mi je zanimiva
in parafrazira znanega pesnika,
ki ga imam prav osebno rad
in zdaj en dan sem pisal
o Nietzscheju in ga kritiziral,
kako je preveč relativno kaj
je to uspeh,
da bi nas on lahko
smiselno spodbujal,
naj se dvignemo nad množico.
In če je to res,
lahko jaz sploh kaj dosežem v življenju,
potrebujem zato prijatelje na položajih,
ali je morda vse kar lahko dosežem,
da z vilico zadanem jajce
in so vse kar je nasploh zapisano v življenju
in parafrazirano tukaj le jajca.
Ampak jaz imam rad pesnika,
ki je to napisal,
a ne bi se rad postavljal
s tem tako,
kakor da rad komu
ližem jajca,
pa čeprav sem v takem položaju,
da mi nič ne gre,
ženske ni za mene,
ne uspeha,
sem že dolgo v riti boga,
ki je jedel gnila jajca.

  • Share/Bookmark